Kam v Ljubljani na koncert?

Ljubljana je evropska prestolnica in najlepše mesto na svetu sta dve frazi, ki ju pogosto slišimo prebivalci Ljubljane in Slovenije. V isti sapi sledi udrihanje, kako je vse v Ljubljani neurejeno - mestni promet in prometna infrastruktura na splošno (se strinjam), ni dovolj kolesarskih poti (se strinjam), parkiranje je (pre)drago (v večini primerov se spet strinjam) in kot izhodišče današnjega razmišljanja - v Ljubljani ni dovolj klubov in dvoran, kamor bi šel človek lahko na koncert. Pa je temu res tako?

Žalostno dejstvo je, da je v Ljubljani res malo koncertnih prizorišč, kamor bi šel lahko kadarkoli na kakšen koncert. Še bolj žalostno je to, da imamo ne le v Ljubljani, ampak kar v Sloveniji, ogromno “diletantov”, ki o organizaciji in promociji koncertov nimajo pojma, pa to vseeno delajo - slabo!; in mečejo slabo luč na tiste redke sposobne. Načrtno bom iz razmišljanja izpustil večno propadajočo, tehnično neustrezno in zastarelo Halo Tivoli, Areno in Stadion Stožice, pa romantične Križanke in Cankarjev dom. Tudi to, da še vedno nimamo velikega prizorišča, ki bil v rangu propadajoče bežigrajske razvaline in manjši od stožiškega Hipodroma, je skoraj nacionalna sramota. Morda (najbrž) tema kakšnega drugega razmišljanja.

Kaj nam torej ostane? Metelkova, Cvetličarna, Cirkus, Zlati zob, Orto, KUD in Kino Šiška. Pa kopica malih, “butičnih” prostorov, ki so primerni za kakšne intimne koncerte in dogodke. Center, Vič, Šiška, Trnovo, Bežigrad … ja, skoraj cela Ljubljana.  

V centru mesta imamo tako Metelkovo, namenjeno predvsem alternativcem, žanrsko zelo neodvisno in samostojno, ki ji za ves trud in vztrajanje lahko zgolj zaploskam in čestitam. Ekipa ljudi, ki se tam skozi celo leto trudi in dela zanimiv program, Metelkovo in glasbo čuti s sleherno poro svojih teles. Nedaleč stran stoji kultni Orto Bar, katerega krono je svoj čas predstavljal Orto Fest, ki pa je v zadnjih letih nekako izzvenel. Največja težava je seveda majhnost dvorane - tistih 200-250 ljudi, kolikor jih gre, ima vsak malo boljši Ž-band, ki tja na promocijski koncert povabi prijatelje, družino in sošolce. Ja, bili smo tam, ko so Big Foot Mama, Laibach, Zaklonišče prepeva, Siddharta, Niet, Res Nullius in še kdo igrali pred nabito polnim klubom, ko je pokalo po šivih in sem se vedno tiho bal, da bomo podrli strop in padli v spodnje nadstropje. Bili pa so tudi koncerti, ki nas je bilo 15-20. In Orto, če želi spet postati zanimiv (obiskovalcem in skupinam), mora povečati kapaciteto dvorane. Kako, nimam pojma.   

Viški Cirkus težko komentiram, saj tam še nisem bil, a sodeč po zapisih in mnenjih kolegov, da gre bolj za klub namenjen plesni sceni, v Zlatem zobu sem bil enkrat na promociji in čeprav je ambient fantastičen - predvsem za ljudsko glasbo; se mi tudi tam zdi glavna težava prostor, oziroma pomanjkanje le tega. O trnovskem KUD-u Franceta Prešerna je bilo v zadnjem mesecu prelitega veliko črnila - slabo gospodarjenje, nepodpora občine, neprimerna (oz. preveč obljudena) soseska … dejstvo je, da je bil pred desetletjem KUD na točki, kjer je danes Metelkova - torej predvsem zbirališče alternativcev in drugače mislečih, z občasno kakšnim komercialnim dogodkom, a dejstvo je, da je bil vrhunec dogajanja tam TrnFest. In na Trnfest se je hodilo družit, ne pa na koncerte, torej, če potegnemo črto, je bil KUD morda bolj zbirališče kot koncertno prizorišče?

Bežigrajska Cvetličarna ima vse od svojih začetkov smolo. Vsako leto (sezono) se zamenja najemnik, lastnik, upravljalec oz. tisti nekdo, ki skrbi za program. Od metala do klubske scene, od zbirališča ljubiteljev ex-yu scene do konkurenta Kina Šiška z morda bolj komercialno in prepoznavno glasbeno izbiro. A zdi se, naj naredijo karkoli, zgodba se bo prej ali slej zaključila. Nešteto prenov se je že zgodilo v notranjosti, kakšna v zunanjosti, v javnosti so se sadile rožice in zlivala gnojnica … dejstvo pa je, da je prav Cvetličarna s prostorom za recimo 1000 ljudi prizorišče, kakršnega Ljubljana potrebuje - ne enega, ampak dva ali več. Se pa še vedno grenko nasmehnem, ko se spomnim telefonskega klica pred morda dvema mesecema, ko mi je kolega zaupal, da se v Ljubljano vrača Manu Chao, ampak da sicer super atraktivne še ne želi izdat. Grenak nasmeh danes, tedaj je bil krohot, ko sem videl, da je ta super atraktivna lokacija prav Cvetličarna. Mislim, da je pred tremi leti Manu Chao napolnil Halo Tivoli? No, in pred slabim mesecem je zaokrožila novica, da se koncert zaradi odlične prodaje vstopnice iz Cvetličarne seli pred Cvetličarno.

In smo na zadnji postaji, Kino Šiška. Morda oz. skoraj zagotovo najboljša stvar, ki jo je v času svojega županovanja uredil Zoran Janković. In tako se obenem postavlja vprašanje, kaj bo s prizoriščem, ko aktualni župan zapusti svoj stolček, ko bo prišla nova oblast in nove želje ter ambicije, kaj početi v Kinu Šiška. V časih, ko sem bil v glasbi bolj aktiven kot danes, smo se pogosto spraševali, zakaj močne britanske indie zasedbe prihajajo v Zagreb in tam razprodajajo koncerte, k nam pa jih ni. Odgovor je bil točno ta, kot ga ponujam med vrsticami - teh skupin ne moreš pripeljati v Ljubljano v klub za 200 ljudi, dvorane za nekaj tisoč pa ne boš napolnil, primernega prizorišča za 1000 ljudi pa nismo imeli. Kino Šiška (ob Cvetličarni) je točno to prizorišče. Poleg tega ima (finančno) podporo občine in si lahko privošči marsikaj - recimo pripeljati Tame Impala. Pripraviti projekcijo filma Iron Sky in zatem koncert Laibach. Odlične sklope YuGO! in IndeKŠ, kjer kreativne ideje in glasbeno samosvojost izražajo skupine iz bivše skupne domovine. Bili so Megadeth, bila je razstava koncertnih fotografij Mira Majcna, bila je Teresa Salgueiro, The Tiger Lillies, Flogging Molly, zgodil se je IBTZ - rojstnodnevni punk variete Igorja Vidmarja, Silence, Dan D, Siddharta, Res Nullius in še bi lahko našteval. V štirih letih je bilo koncertov (in tudi drugih dogodkov) ogromno in želim si, da se ta zgodba nadaljuje.

V vedno prisotnem oziranju po novem, prihajajočem, zanimivem in drugačnem, mi je zanimivo, da so se za praznovanje 4. obletnice ozrli v preteklost. Trideset let v preteklost. Na petek trinajstega bodo skozi zvočnike zarezali ponovno obujeni VIA Ofenziva z Esadom Babačićem na čelu in potem še legendarni Niet. Niet imajo, odkar je za mikrofonom Borut Marolt, spet smisel. Plošči Trinajst in Rokovnjači sta dejanski odraz časa, v katerem živimo. Kaj novega in oživljenega pripravlja Esad s fanti, bomo slišali čez deset dni. Čeprav - glede na čase in glede na razmere, ko ves svet čaka na novo revolucijo, se pravzaprav zdi ta nastop v tem trenutku povsem logičen in smiseln. Kljub temu, da se bo zgodil prav v prostoru, ki so ga “zgradili” tisti, ki jih čaka trda pest revolucije.

Na trenutke se mi sicer zdi, da so Kardum, Manček in ostali, ki skrbijo za kvaliteten program, nekoliko pred časom, da so včasih celo preveč alternativni za alternativce in spet drugič preveč mainstream za to isto strujo, kateri tudi sami bolj ali manj pripadajo. Teh alternativcev in indie zanesenjakov je žal v Sloveniji malo in še tisti, ki so, so največkrat iz vrst novinarjev (pač medijev) oz. glasbenikov in vstopnic ne kupujejo, ker jih pač pričakujejo. Zastonj, seveda. In smo spet v začaranem, zaklenjenem in zakletem krogu. Računica na pamet: 1000 ljudi v dvorani, 200 akreditiranih, 200 sponzorskih, 100 izsiljenih, torej je morda 500 kart prodanih. In ker mnogi klubi (ali pa organizatorji) na tak način težko funkcionirajo, je koncertov pri nas vse manj.

Ja, ni težava v tem, da ni primernih prizorišč, težava je v kulturi, kjer nihče ne bi nič kupil. Vsak bi dobil (kompenziral) ali pa v skrajnem primeru ukradel (dobro, pri obisku koncertov in vstopnicah je o tem težko govoriti, je pa povsem jasno, kakšno je stanje na področju prodaje fizičnih nosilcev zvoka ali pa glasbenih datotek v Sloveniji). In samo čakam čase, ko bodo določeni posamezniki ob vstopnici pričakovali še (vsaj) pijačo dobrodošlice, morda CD, majico, srečanje s skupino ... Itak je pa jasno, da če ti organizator ne omogoči brezplačne vstopnice, da ima koncert takoj slabšo oceno ali pa ga sploh predstavil ne boš, ker ti ga pač ni treba.

Danes je zanimivo opazovati, kako sta tekmovala naša nacionalna mobilna operaterja - SiMobil skromno vztraja pri Žuru z razlogom in zvezdo stalnico, DJ Umekom, Mobitel pa … še pomnite Itak dogodke? Predvsem tistega s Killersi? Kaj je res in kaj ne, ampak takrat se je v res dobro obveščenih krogih (glasbena založba, kredibilni mediji, organizatorji) govorilo, da so prodali vsega skupaj nekaj tisoč vstopnic in jih nekaj deset tisoč razdelili, skupino pa plačali tako drago, da so takrat popolnoma razvrednotili trg. Pa sem na začetku, pri “diletantih” ...

Rock Otočec - Raj je raj ali Manj blata, več glasbe?

Na Rock Otočec sem se minuli konec tedna vrnil po devetih letih. Še sam sem komaj verjel, ko sem brskal najprej po spominu in nato po arhivu – ampak prav res se je pisalo leto 2004, ko se je Rock Otočec vrnil nazaj na Otočec, Franci Kek pa je bil hudo politično aktiven, mene pa so (vsaj sumim) po prizorišču iskali tedaj zelo zamerljivi člani skupine Anavrin.

Rock Otočec 2013 težko ocenjujem, ker je tisto, kar se je sprva zdelo slabo ali vprašljivo, na koncu izpadlo povsem dobro in tisto, kar se je zdelo odlično, na koncu ni bilo tako zelo prepričljivo.

Utrinek iz leta 1999

Vsi so se spraševali o smislu prestavitve prizorišča iz dolenjskega Otočca na ljubljansko kopališče Laguna. Ata in mama festivala, Franci Kek, je v minulih mesecih o tem najbrž povedal dovolj, da mi na tem mestu tega ni treba pogrevat?! Priznam, tudi meni je bila izbira prizorišča nenavadna, ampak sem do tja potreboval 15 minut vožnje po mestu in spal sem v domači postelji. Prizorišče ni bistveno manjše/večje do tistega na Otočcu, sta pa lokacija in konec koncev tudi obiskanost očiten pokazatelj, da so se zlati časi, ko se je število ljudi štelo v deset tisočih; poslovili. A po drugi strani je letošnja lokacija »ubila« dušo Rock Otočca … »road trip« do Otočca (ali Prečne), iskanje najboljšega prostora za postavitev šotora in potem tri dni odklopa od vsega ob dobri glasbi in – druženju, seveda. Spoznavanju novih ljudi, izmenjavi mnenj, popivanju, prepevanju za šankom, klicanju jelenov pod šankom itd. Na Laguno pa se večina ni prišla družit, ampak so prišli na koncert.

Zgolj dva dni in po dolgem času oz. morda celo prvič dve mednarodni imeni, ki tudi ta hip nekaj štejeta … Franci Kek se je z ekipo tudi v preteklosti trudil pripeljati zanimive izvajalce, vendar so bili v večini primerov nekaj let prepozni, da bi skupino ujeli na vrhuncu. In ker je Slovenija majhna, je bilo večini itak jasno, da Rock Otočec navduši že s spretnim menjavanjem najbolj popularnih slovenskih skupin in kakšnim zanimivim gostom iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije ali Makedonije.

Zdelo se je, da bo petek z Elvis Jackson, Mi2 in Dubioza Kolektivom primerno ogrel ozračje za sobotni vrhunec z Let3, Niet ter zaključkom s Papa Roach in Billy Talent.

Neznanka mi je, zakaj so Elvis Jackson, trenutno najbolj vroča slovenska zasedba izven naših meja, igrali pred Mi2? Morda podobnost z Dubiozo ali pač želja organizatorjev, da začnejo cikel navdušenja, ki ne bo pojenjal. Kajti, vsi vemo – Elvis Jackson ne razočarajo! Ko igrajo, igrajo na polno! A petek pač ni bil njihov dan – pri prvi skladbi okvara bobna in potem dva električna mrka. Koncert se ni razvil, kot bi se moral in tudi med občinstvom je bilo razpoloženje temu primerno slabo. Mi2 so jo odnesli brez posledic in tudi zanje je treba priznati, da obvladajo svoj posel in svojo uro odigrali več kot korektno, za svoje pa jih je vzelo tudi občinstvo, zasluženo. Dubioza Kolektiv so – podobno kot Elvis Jackson; trenutno najbolj zanimiv glasbeni kolektiv iz prostora bivše Jugoslavije; ki navdušuje po Evropi. A so imeli nekaj težav z zvokom, nekaj ljudi se je izgubilo med skladbami s plošče Wild Wild East, ki pri nas sploh ni bila izdana, potem jim je voda zalila enega od računalnikov in podobno kot pri ajdovskih veseljakih tudi njihova glasba ni prišla do izraza. Seveda so tudi oni svoje odigrali po najboljših močeh, na oder povabili tudi Elvis Jackson (skladbo Recesija, ki je kot nalašč za njihovo sodelovanje; so sicer že izvedli, tako da je šlo bolj za poklon in druženje kot kaj drugega), a grenak okus je ostal. Oboji bi še, oboji bi več, oboji tudi zmorejo veliko več in tudi občinstvo je želelo in hotelo več.    

Sobota … začeli (osredotočam se zgolj na headlinerje, ker sem – priznam, koncerte prej preskočil) so presenetljivo spodobni in razigrani Let3, ki so se spretno izognili kakšnim instrumentalnim teženjem (ki jih ponavadi ne manjka na solo koncertih) in so bili na trenutke zelo punkerski (konec koncev je bil Mrle član kultnih Termitov), Niet so bili za moj okus prekratki … a kar se tiče Niet – mislim, da so le redke glasbene skupine (in teh na Otočcu najbrž ne bomo videli) ustvarile pesem, ki bi lahko emocionalno in evforično presegla Lep dan za smrt. Gre za himno in to ne ene, ampak več generacij! Sledilo je čakanje na Papa Roach, prve dežne kaplje, vse bolj obupani pogledi vse bolj pijane mlade in vse več bruhanja po tleh … Zame osebno Papa Roach niso nikoli predstavljali nekega posebnega glasbenega presežka, morda sem zanje od nekdaj prestar, ampak OK … pustimo to ob strani. Takoj na začetku njihovega nastopa, ki ga je nekaj tisočglava množica nestrpno pričakovala, je prišlo do novih tehničnih težav … tokrat je bila kriva kar njihova mešalna miza, ki je za dobrih deset minut ubila trenutek. Papa Roach so se vrnili, odigrali svoje, publika je bila navdušena, meni se je pač zdelo, kot da poslušam ves čas isto pesem. Mnja, najbrž sem res prestar. Billy Talent so izdali odlično ploščo Dead Silence, ki ji res rad prisluhnem, saj je vse na mestu, poleg glasbe ima tudi vsebino in pričakoval sem vrhunec. Morda je bil kriv dež, ki sicer ni bil tako zelo moteč, morda utrujenost po celem tednu premalo spanja ali pač kaj tretjega … že v uvodni pesmi me je zmotil pretirano kričeč in vreščeč glas, celo pri pesmih z zadnje plošče, ki jih poznam, mi zadeva ni funkcionirala … In žalostno, a najbrž resnično – mislim, da Papa Roach ali Billy Talent na samostojnem koncertu v Sloveniji niso zmožni napolniti večjega prizorišča kot je bil travnik na kopališču Laguna (ki pa niti poln ni bil!).  

Če bi Niet igrali še 15 minut več, bi lahko zapisal, da se je zame Rock Otočec zaključil z njihovim odličnim nastopom, tako lahko zapišem le, da se je zame letošnja izvedba festivala končala brez pravega vrhunca.

Kako naprej, se bodo kmalu začeli spraševati tudi Franci Kek in kompanija? Ostati na Laguni (kupna moč Ljubljančanov je zagotovo večja in tudi veliko več ljudi pride zgolj za en dan, na koncert), se vrniti na Otočec ali morda celo na Prečno? Iskati novo lokacijo? Vse je seveda povezano tudi z denarjem in bojim se, da je letošnja izvedba (zaradi za moje pojme skromnega obiska) poskrbela prej za rdeče kot zelene številke … primerjava morda ni na mestu, a Pivo & Cvetje (seveda z močnim zaledjem glavnega sponzorja, Pivovarne Laško in zagotovo tudi izdatno podporo občine) bo recimo ta teden za 10 € (na Otočcu so se vstopnice gibale med 25 in 40 €) v enem večeru ponudil Big Foot Mamo (ki za 10€ najbrž ne igrajo niti na kakšnem študentskem žuru), Ano Popovic (ki je na blues festivalu v Postojni zagotovo igrala za kakšen evro več) in še vrhunsko zasedbo Gov't Mule (ki so lani najbrž z razlogom igrali zastonj), ob nakupu vstopnice v predprodaji pa dobiš še brezplačno pijačo po izbiri.

Rock Otočec ima dobrih petnajst let tradicije, vzponov in padcev in mislim, da se bodo pred izvedbo 2014 (za katero držim pesti, da se bo zgodila) znova znašli pred dilemo, kje in s kom. Formule za uspeh ni. Pripeljati res velik band (npr. kova Green Day), kar je finančno najbrž neuresničljivo ali se znova zanesti predvsem na slovenske skupine (Siddharta, Big Foot Mama, Dan D, morda kakšno obujenje Sokolov ali Pankrtov ipd.) z morda ex-jugoslovanskim gostom (Partibrejkers, Psihomodo Pop, Hladno pivo, …)? 

Upajmo na najboljše …  

Intervju s 2Cellos ali (zaslužena) zgodba o uspehu

Prav neverjetno je, koliko se lahko zgodi v zelo kratkem obdobju. Luka Šulić in Stjepan Hauser vam bosta to potrdila, saj se jima je življenje obrnilo na glavo dobesedno čez noč. Vsega je kriv Michael Jackson oz. njuna priredba skladbe Smooth Criminal, ki je čez noč (zasluženo) postala hit na YouTubeu in jima na široko odprla vrata glasbenega sveta. A Luka in Stjepan se v letu in pol, odkar sem se zadnjič pogovarjal z njima, nista kaj veliko spremenila – nasmejana, iskrena, pripravljena na šalo, a hkrati zelo osredotočena. In kaj sta nam povedala o svojih začetkih, preboju in sedanjosti ter prihodnosti …

Luka in Stjepan (foto: Menart Records)

Zgodba o uspehu, ki jo lahko enačimo z zgodbo o 2Cellos, je vsem bolj ali manj znana. Kaj pa prej – kje in kako sta se spoznala?

»Srečevala sva na različnih seminarjih in tekmovanjih od najstniških let naprej in čeprav so naju mnogi vedno gledali kot največja rivala in konkurenta, sva bila pravzaprav od nekdaj dobra prijatelja.«

Torej sta vedela drug za drugega, bila sta konkurenta … ali sta na tekmovanjih kdaj  tudi tekmovala en proti drugemu?

»Ja, seveda sva vedela en za drugega in tako sva drug drugega pravzaprav vzpodbujala – mislim, da je bilo to zelo zdravo rivalstvo (smeh). Drug proti drugemu pa sva tekmovala, kolikor se spomnim, le enkrat in sicer na Lions Grand Prix na Reki. Dva najstnika, oba v finalu – jaz (Stjepan, op.a.) sem zmagal. (smeh)«

Luka, vi ste začeli čelo igrati pri petih letih in sicer v Mariboru, pri 15. ste že začeli s študijem v Zagrebu. Pri osemnajstih ste potem že diplomirali?

»Pravzaprav, ja. Bilo je zelo naporno. Hkrati sem obiskoval akademij v Zagrebu in opravljal izpite na gimnaziji in sem pravzaprav prej diplomiral kot maturiral.«

Tudi vaš oče je čelist – ali je bil on tisti, ki je že tako zgodaj prepoznal vaš talent, vam bil v oporo?

»Da, oče me je vpisal v glasbeno šolo, ko sem imel pet let. Včasih je vadil z menoj, ampak je bil preveč živčen in nestrpen, tako da je vlogo glavne podpornice hitro prevzela mama, ki ima veliko boljše živce.«

Vi, Stjepan, pa ste začeli v domači Puli in šli po podobni poti kot Luka – šolanje, nastopi, nagrade, priznanja, doma in na tujem, sodelovali ste z največjimi imeni klasične glasbe. Kdo je za čelo navdušil vas?

»Čelo sem slišal na radiu, ko sem bil še otrok in … prevzel me je ta topli, prijetni zvok. Mama me je potem vpisala v glasbeno šolo in tako se je začelo. Kasneje sem občudoval mojstrske čeliste, kot so Rostropovich, Jacqueline Du Pre, Shafran in drugi.«

Prepričan sem, da bo vajin uspeh pozitivno vplival na mlade, da začnejo igrati čelo – kaj bi jim svetovali? Njim in njihovim staršem?

2Cellos (foto: Menart Records)

»Prav neverjetno je, koliko odziva prejmeva. Otroci so navdušeni nad glasbo, posledično se vpisujejo v glasbeno šolo, saj želijo postati čelisti. Dogaja se tudi, da se glasbene šole pritožujejo, ker nimajo dovolj instrumentov in celo učiteljev, da bi odobrili vse vpise. To navdušenje naju seveda veseli! To je bil eden od najinih ciljev – da mlade navdušiva nad čelom. Najin nasvet? Naj delajo tisto, kar jih veseli in kar imajo radi. Kdorkoli želi postati vrhunski glasbenik (ali kaj drugega!), pa mora vedeti, da je pred njim veliko trdega dela, učenja in odrekanja. Hkrati je pomembno, da izražajo svojo kreativnost in da odkrijejo ljubezen do igranja in da včasih kakšno stvar naredijo tudi po svoje!«

Kako na vaju in na vajin uspeh gledajo vajini starši, širša družina, prijatelji?

»V prvi vrsti so ponosni, saj so se tako kot midva tudi oni odrekali marsičemu in vlagali v naju, Istočasno pa jih skrbi za najino zdravje, saj so neprestana potovanja in nastopi zelo naporni in stresni.«

Sta že znašla v kriznem trenutku, ko je bilo vsega dovolj, ko bi najraje prenehala s tem in se začela ukvarjati s čim drugim?

»Da, tudi ti težki trenutki so že bili. Celo življenje sva posvetila čelu in glasbi in bili so trenutki, ko sva želela odnehati, ko ni šlo vse po načrtu ... Ampak, ljubezen do glasbe in čela je vedno zmagala.«

Stjepan, še pred uspehom s 2Cellos ste bili že aktivni v pop glasbi – med drugimi ste sodelovali tudi z Oliverjem Dragojevićem in Damirjem Urbanom?

»Ja, vedno so mi bili privlačni izleti v druge vode in vedno me je navduševala možnost uporabe čela v drugih glasbenih zvrsteh. Sodelovati z Oliverjem pa … sem njegov velik oboževalec, tako da lahko rečem, da se mi je s tem uresničila velika želja.«

Luka, vi po drugi strani, pa ste najbolj domač v klasični glasbi?

»Ja, najbrž res. Mislim, klasično glasbo igram že celo življenje, to ljubezen in strast bom gojil še naprej, ker je del mene in vem, da bom to delal celo življenje.«

Zasledil sem, da je bil prvi »2Cellos trenutek«, ko vama je nek skupni prijatelj, sicer puljski režiser predlagal, da bi morala nekaj ustvariti v pop vodah?

»Ne, 2Cellos je najina ideja. Res pa je, da sva iskala nekoga, ki bi posnel spot.«

Spot za skladbo Smooth Criminal Michaela Jacksona, s katerim se je potem vse začelo?

»Tako je. To je bila prva priredba, ki sva jo skupaj ustvarila, posneli smo spot in – bum! Najini življenji sta se spremenili čez noč in vse od takrat je vse skupaj zelo kaotično.«

»Kaos« je povezan tudi z Eltonom Johnom oz. z njegovim klicem. Luka, kakšen je občutek, ko ti zazvoni telefon, neznana številka in ko se oglasiš, je na drugi stran sam Elton John?

2Cellos v akciji (foto Menart Records)

»Ko me je klical prvič, sem bil seveda živčen in vznemirjen, potem pa skozi sam pogovor … ugotovil sem, da nimam nobenega razloga, da bi bil napet ali živčen, ker je Elton res čudovita, srčna oseba, po vseh teh letih še vedno poln navdušenja in predvsem podpore.«

Kako je delati, sodelovati z njim, spremljati dogajanje … nedvomno gre za eno največjih svetovnih glasbenih ikon?!

»To je nepredstavljivo! Edinstvena in neponovljiva izkušnja. V kratkem času sva se naučila zelo veliko in predvsem videla, kako funkcionira in kakšna so pravila tistega resničnega »show-businessa«! Zahvaljujoč tej izkušnji, sva sedaj pripravljena na vse. Bila je idealna priložnost videti, kako je, če nastopač vsak dan – v razprodanih dvoranah in pred več tisoč ljudmi. Sodelovanje z Eltonom in skupna turneja nama je vlila samozavesti!«  

Nam lahko zaupate kakšno zanimivo anekdoto?

»Preveč jih je bilo. (smeh) Lahko bi napisala knjigo samo o tem.«

Kakšen pa je odziv občinstva na koncertih – se razlikuje po državah? Ali je bilo navdušenje v »domačih« Ljubljani, Mariboru in Zagrebu večje od drugih mest? So na Japonskem res tako fanatični?

»Povsod je bolj ali manj enako. Ljudje podivjajo in kričijo. (smeh) Mislim pa, da so najglasnejši v ZDA, kjer so ljudje na koncertih tudi najbolj sproščeni.«

Med nastope, ki jih je vredno izpostavita, sodita tudi gostovanje v TV seriji Glee in nastop na kraljičinem jubileju v Buckinghamski palači.

»Ellen, Jay Leno, Glee … vsak nastop je nekaj posebnega in vsak je super. Težko bi izpostavila katerega koli.«

In naravnost neverjetno je, da vama je uspelo med vsem nastopi zbrati, prirediti in posneti skladbe za novo ploščo In2ition? Kako sta izbirala pesmi in katere morda nista uvrstila na ploščo?

2Cellos in Bob Ezrin (foto Menart Records)

»Res ni bilo lahko, saj sva tokrat izbirala pesmi, ki bodo ustrezale ne le čelu, ampak tudi gostujočim pevcem in glasbenikom. S končnim izdelkom sva zelo zadovoljna, saj se zdi, da so bile pesmi napisane prav posebej za goste. Pesmi je še veliko, čelo je zelo raznovrsten inštrument z neskončno možnostmi, tako da še nisva rekla zadnje besede.«

Na prvem albumu smo slišali samo zvok dveh čel, tokrat ste zvok nadgradili s kitaro, klavirjem, bobni in celo petjem. Na plošči zveni super, težje pa bo najbrž na koncertih?

»Res so tudi gosti precej zasedeni in bo težko uskladiti termine, ampak občasno pa bomo kemijo oživili tudi na koncertnem odru.«

Kako sta izbirala goste? Poleg Eltona Johna sta med najbolj znanimi zagotovo Zucchero in Steve Vai – sta se zanju odločila sama ali vama je kaj pomagal, svetoval tudi producent Bob Ezrin?

»Skupaj smo se odločali. Zucchera sva želela, ker nama je obema všeč njegov način petja in ker sva bila prepričana, da bo odlično zvenel v pesmi The Book of Love, ki smo jo za to priložnost priredili v italijanščino. Pri Steve Vaiju je veliko pomagal Bob.« 

Ko smo pri Bobu Ezrinu, producentu vajine druge plošče. Kako pomembna je bila njegova vloga pri nastajanju plošče, saj gre za enega najboljših producentov na svetu, ki je med drugim kot producent podpisan pod sloviti The Wall Pink Floyd?

»Bob nama je pomagal, da je zvok postal bogatejši in aranžmaji še bolj zanimivi. Veliko je prispeval k zvoku albuma, naju pa sploh veseli, da je med nami vladala odlična kemija in da je vse tekloi gladko brez težav.«

Priredili ste tudi Eltonovo Candle in the Wind, on sam pa poje v skladbi Oh Well Fleetwood Mac. Lahko morda pričakujemo tudi skupen avtorski projekt?

»Pravzaprav se to sodelovanje nadaljuje oz. se niti prekinilo ni. Z njim sva sodelovala na njegovem studijskem albumu, ki bo izšel kmalu.«

Kaj pa avtorske skladbe 2Cellos?

»Pridejo, v prihodnosti.«

Zdi se nemogoče, da bi bilo drugače, ampak – motimo vaju seveda na turneji. Kakšni so odzivi poslušalcev na nove skladbe, kako je z gosti?

»Drugih gostov ni, samo midva sva. Na koncu se nama pridruži še najin prijatelj, odlični bobnar Dušan Kranjc in takrat se začne pravi rock'n'roll show!«

V Ljubljani sta konec marca razprodala Cankarjev dom na koncertu z dobrodelno noto, junija pa se vračata v Slovenijo – 8. junija sta igrala v Kopru in 28. junija v Ljubljani na Kongresnem trgu. Kako dva mlada in uspešna glasbenika gledata na trenutno situacijo, tako v Sloveniji kot na Hrvaškem, kjer se vse več ljudi spopada z revščino?

»No, ni tako le v Sloveniji in na Hrvaškem, marsikje je še slabše. Seveda nam je hudo in srčno upava, da se bo stanje kmalu izboljšalo. Razmišljati moramo pozitivno in iti naprej. Nastopov v Sloveniji se pa zelo veseliva in upava, da bova tudi tokrat tako lepo sprejeta.«

2Cellos (foto Menart Records)

V zadnjih dveh letih sta obiskala skoraj cel svet, ampak zagotovo imata željo nastopiti v kakšni državi, na kakšni neobičajni lokaciji – recimo na Kitajskem zidu, pod piramidami v Gizi …

»(navdušeno) Ja, obožujeva neobičajna mesta in sva več kot odprta za take ideje.«

Dolgčas vama zagotovo ne bo – kakšne imata sicer načrte za letošnje leto?

»Svetovna solo turneja! Obiskala bova vsa mesta, kjer smo bili skupaj z Eltonom in seveda še kakšnega novega. Vznemirljivo leto bo!«

Luka in Stjepan sta prvenec z enostavnim naslovom 2Cellos izdala lansko leto – nenaden, a zaslužen uspeh videa Smooth Criminal je »kriv«, da je bila plošča izdana tako zelo hitro in je vsaj v primerjavi z letošnjo in2ition mnogo bolj skromna in okrnjena, saj na njej res slišimo zgolj oba čela. Izbor skladb je zanimiv in na trenutke presenetljiv – od U2, Guns N'Roses do Muse, Coldplay, Trenta Reznorja in seveda Michaela Jacksona. Vsaj na prvo poslušanje so mnogo bolj zanimive tiste hitrejše in virtuoznejše, zahtevnejše poslušalce pa bodo toliko bolj navdušile bolj kompleksne in tehnično zahtevne izvedbe »počasnih« skladb.

In2ition je bila ustvarjena nekoliko bolj premišljeno, čeprav – kot je razvidno iz intervjuja, je bilo časa tokrat še manj in tudi pod budnim očesom prekaljenega producenta Boba Ezrina. Razpon predelav je tokrat še pestrejši – od njunega »mentorja« Eltona Johna in Fleetwood Mac, prek AC/DC in The Police, vse do Muse, Prodigy in Rihanne. Tisto, kar se sprva zdi kot nepotrebno, se po nekaj poslušanjih izkaže za odlično dopolnitev sicer pestre glasbene strukture in tako zvoki klavirja, kitare, bobnov in različni glasovi poslušalsko izkušnjo popestrijo in obogatijo. Naslednji korak? Vsekakor avtorska glasba, prepričani pa smo, da je pred Luko in Stjepanom še nadvse svetla prihodnost.

Intervju je bil objavljen v reviji Naša žena, junija 2013. 

Nova generacija - Jake, Michael, Joss ...

Glasbena scena je do mladih in neuveljavljenih zelo nehvaležna in mačehovska ... če se že najde kakšen talent, se ekipa samooklicanih managerjev, poznavalcev in ustvarjalcev hitro potrudi "ubiti" talent, glasbenika pa stlačiti v nek "copy-paste" kalup. Tako je pri nas in nič drugače ni niti zunaj, v velikem širnem svetu. A tu pa tam se vseeno najdejo izjeme in osebno sem eno odkril ta teden ...

Jake Bugg je, ko ga vidiš na naslovnici istoimenskega prvenca, glasbeno "mlečnozobi" mladenič. Mogoče alter verzija Justina Bieberja? Kar bi bilo najbrž še vedno povsem neposlušljivo, ampak pustimo to ... Bugg preseneti že uvodoma in presenečenja vrsti eno za drugo - štirinajst skladb, ki jih je ustvaril bodisi sam ali v sodelovanju z Iainom Archerjem (Snow Patrol) nas popeljejo v čas, ko morda niso bili rojeni niti njegovi starši. Prva asociacija je seveda Bob Dylan, druga so Beatli in z vsakim poslušanjem se sliši in čuti kaj novega starega - od Donovana do Buddyja Hollyja, Oasis do The Band in Johnnyja Casha do Jimija Hendrixa. Za prvenec je všečna raznolikost, ki jo ponuja, saj se spretno giba med električnim in akustičnim rockom, ki je prežet s folkom ali bluesom, lirično je kljub devetnajstim letim zrel, saj se nekako distancira od izrazito avtobiografskih pesmi, ampak bolj dokumentira in beleži svoja opažanja v svetu, ki ga obkroža.

Za pokušino pa nekaj skladb, ki bi se morale že po prvem poslušanju lepo usesti v uho: Seen It All http://www.youtube.com/watch?v=T2DOYbZUMS8, Lightning Bolt (ki jo je BBC zavrtel ob velikem olimpijskem zmagoslavju Usaina Bolta!) http://www.youtube.com/watch?v=fY0oPg1h8fQ, Simple as That http://www.youtube.com/watch?v=xXnIMKceHkk in Trouble Town http://www.youtube.com/watch?v=WTM9rV8uKpI. Prepričajte se še sami, da Jake ni in ne bo muha enodnevnica!

Nekaj podobnih primerov je bilo ... Jack Johnson, Donavon Frankenreiter (http://www.youtube.com/watch?v=6TyA0Rs2Ydo), Jonny Lang (http://www.youtube.com/watch?v=HrxB5ZdcrdQ), lani izjemni Michael Kiwanuka, pa Joss Stone ob pojavu na sceni, sem bi lahko šteli tudi 2Cellos. Pri vsakem je seveda vprašanje, kako dolgo mu / ji bo uspevalo obdržati ta lastni glasbeni izraz ... kako dolgo bo trajalo, da jih zavohajo tržniki, pohlepni manižerji in vojska svetovalcev. Michael Kiwanuka ima pred seboj velik izziv, kako preseči prvenec, sploh, ker so od njega veliko pričakuje in ker so druge plošče že praviloma zaklete. Tole je eden od številnih svetlih utrinkov s prvenca http://www.youtube.com/watch?v=kJ4s3G7hgR4. Joss Stone je recimo prvenec nadgradila z odličnim Mind, Body & Soul, a se je njena retro soul barka začela potapljati kmalu zatem. 2Cellos se najbrž nikoli ne bosta mogla znebit primerjav s finsko Apocalyptico, imata podporo Eltona Johna, ampak nova plošča In2ition vseeno nakazuje številne spremembe v zvoku (dodatni inštrumenti, petje in tudi avtorske skladbe) in pristopu, tako da je tudi pred njima zagotovo svetla prihodnost.  Prvi hit ... na kitari Steve Vai - http://www.youtube.com/watch?v=PTQ-QycaBmQ.

Nekaterim uspe, ker so dobri, boljši, najboljši, preprosto odlični ... drugim uspe, ker je za njimi mo(go)čna marketinška mašinerija in ljudje o njih vedo vse, le glasbe ne poznajo. Lady Gaga, Lana Del Rey, Damjan Murko, ... Kdo si zasluži vašo pozornost?

Zakaj je Vlado Kreslin slovenski glasbeni zaklad?

Nekje konec leta sem v radijski oddaji Telstar Jureta Longyke ujel nekaj utrinkov radijskega intervjuja z Vladom Kreslinom, ki se je tedaj mudil na turneji po ZDA. Vlado je v ZDA, pa tega nihče ne ve? In povsem brezskrbno razlaga, kje je igral, s kom se je družil, kakšni so bili odzivi, kam še gredo ... ampak naši mediji so to prezrli! Ne prezrejo pa, ko se Damjan Murko obrne z leve na desno?!

Kdo je Vlado Kreslin kaj predstavlja v slovenski glasbi? Poznamo ga kot solista, ki sodeluje z Malimi bogovi ali Beltinško bando, poznamo ga po tradicionalnih koncertih v Cankarjevem domu, kamor vsako leto povabi enega ali več zanimivih gostov, tisti z nekaj več glasbenega spomina ga seveda povežejo s skupino Martin Krpan, a je kariero začel daljnega leta 1970 v skupini Apollo (kot bobnar), bil član zasedb Špirit group in Horizont ter vmes seveda aktiven solist - leta 1980 je recimo zmagal na Slovenski popevki s pesmijo Dan neskončnih sanj.

Moj prvi spomin nanj je Tista črna kitara, skladba, ki po vseh teh letih še vedno ima "tisto nekaj", kot imajo vse njegove vsakdanje zgodbe in pripovedi o ljudeh, ki so tu, okoli nas ali pa se jih le še spominjamo ... http://www.youtube.com/watch?v=x7IYyumWxu4

Slovenska popevka je še en v vrsti popolnoma razvrednotenih glasbenih festivalov, ki nam je dajal v preteklosti številne bisere, med drugimi tudi http://www.youtube.com/watch?v=xPn2RMHEQEs, ki smo jo skozi desetletja spoznali v številnih izvedbah, a originala ne prekosi nobena.

Martin Krpan po zaslugi številnih odličnih skladb veljajo za legendarno skupino, pa čeprav jim ni uspelo nikoli doseči slave in prepoznavnosti Predinovega Lačnega Franza, kar gre najbrž pripisati tudi posameznim karakterjem - Sašo Bole (kasneje Bombe), Matjaž Kosi (Moulin Rouge) in Aleš Klinar (Agropop, Rock Partyzani), je pa album Od višine se zvrti še vedno eden najboljših in najbolj prodajanih slovenskih albumov, skupina je po ogrevanju občinstva na koncertu Boba Dylana leta 1991 na bežigrajskem stadionu razpadla, na pogorišču pa so nekaj let kasneje vzklili Mali bogovi. Skupina, ki je lepo prepletala rock in novi val, v besedilih pa so se (časom primerno nekoliko bolj med vrsticami) lotevali tudi socialnih in perečih političnih tem; vsekakor sodi med tiste, ki bi jih bilo morda zanimivo videti v kakšnem enkratnem "all-stars" nastopu.

Iz tega obdobja ne gre spregledati zelo pomembnega in zanimivega dogodka, za katerega so pravzaprav krivi prav Lačni Franz in Zoran Predin, celotna zadeva pa je bila dvajset let kasneje podoživeta (in zabeležena na CD-ju Prešer'n'roll). http://www.youtube.com/watch?v=lhdRTRM3jIA V tisti originalni izvedbi so poleg članov zasedbe Lačni Franz sodelovali še Vlado Kreslin, Pero Lovšin, Drago Mislej-Mef, Jani Kovačič, Boris Cavazza, vloga Miše Molk pa je še vedno zavita v tančico skrivnosti. Hoja po robu, drzen upor, poveličevanje slovenstva in posledična prepoved predvajanja skladbe, ki pa je postala del železnega repertoarja Lačnih Franzov in kult.    

In potem je Vlado storil nekaj, kar so si desetletje kasneje lastili drugi - oživil je slovensko ljudsko glasbo in jo ponesel med širše množice! Tako nekako kot Ry Cooder z Biena Vista Social Clubom, le da je Vlado prehitel tudi njega! Da Vlado ni le odličen pisec besedil in interpret, boste odkrili, če boste v roke vzeli imenitno knjigo Venci, kjer opisuje poti z Beltinško bando, prekmursko glasbeno druščino, številne anekdote in slikovito pričara čarobno energijo, ki jih je združevala.

In Mali bogovi ... skupina, katere stalnica je poleg Vlada Miro Tomassini in lahko rečemo, da sta onadva za slovenski glasbeni prostor enako pomembna kot Lennon in McCartney ali pa Jagger in Richards za svetovnega. Tihi kitarist, zanimiv sogovornik, ki iz rokava kadarkoli strese kakšno zanimivost in predvsem odlična protiutež Vladovi včasih neukrotljivi energiji. Vse tisto, kar Vlado naredi z odličnim besedilom, Miro obogati z instrumentalnim aranžmajem in tudi zato njune skupne stvaritve po desetletjih zvenijo sveže in času primerno.

Morda bi tu lahko zgodbo končali, ampak smo zgodbo o Vladu Kreslinu le popraskali po površini. Zame osebno med njegove največje vrednosti spada njegova nesebičnost in sposobnost sodelovanja in posledično pomoči mladim glasbenikom ... ja, brez Perota Lovšina ne bi bilo Big Foot Mame in brez Adija Smolarja Letečih potepuhov, ampak ... Se spominjate http://www.youtube.com/watch?v=M09fuUUmyfg, kar je posledično pripeljalo tudi do http://www.youtube.com/watch?v=aU_IzpmUZpo. In realno gledano govorimo  o največji slovenski rock skupini zadnjih petnajstih let! Skupini, ki sem jo osebno videl prvič v živo kot predskupino Vladu Kreslinu na študentskem dogodku v Dakoti nekje med leti 1995 in 1996!!! Ampak to niti ni vse - sodeloval je z zasedbo Pasji kartel (eden prvih slovenskih hip-hop kolektivov z Juretom Koširjem na čelu) v predelavi Sovražnik ne spi http://www.youtube.com/watch?v=B_pdl6gGeQ4, na plošči Generacija je moči združil s Klemnom Klemnom (http://www.youtube.com/watch?v=HVUjiuJ8yW0) njegova pot se je nekajkrat združila z Neisho in Severo Gjurin, sodeloval je z Zlatkom, Jonasom (http://www.youtube.com/watch?v=0oSFJsQ6nwc), ne gre pozabiti nogometne himne s Predinom in Lovšinom (http://www.youtube.com/watch?v=tCgFgoeJ2VI), sodelovanj z različnimi pevskimi zbori in drugimi odličnimi posamezniki (celotna plošča Muzika je sama po sebi neponovljiv glasbeni dokument, ki pokaže Vladovo veličino in sposobnost kombiniranja "nesorodnih" žanrov, enako velja za njegove koncerte, kjer je oder delil med drugim z Josipo Lisac, Vlado Divljanom, Radetom Šerbedžijo, Hansom Thessnikom, Lidijo Bajuk, ansamblom Vali,  ...). Med pomembnejše moramo vsekakor uvrstiti tudi Gala Gjurina, s katerim sodelujeta zadnja leta - Gal v vlogi producenta in tudi kot član Malih bogov ter tako še dodatno kreativno gonilo. A ker je prostora vse manj, misli pa še preveč - Vlado je tudi znotraj Malih bogov vedno sodeloval z odličnimi mladimi glasbeniki, ki so si nabirali koncertno kilometrino in jih danes videvamo po raznolikih glasbenih druščinah ...

Imel sem tudi to imenitno priložnost, da sem šel z Vladom in Malimi bogovi enkrat na pot v Trst, kjer so nastopali za zamejske Slovence. Pot do Trsta in pot nazaj v Logatec sta bili ... no, vsekakor prekratki, ampak nepozabni. Koncert sam po sebi pa ... ob vsej evforiji, ki je takrat v Sloveniji vladala ob Od višine se zvrti s Siddharto, so Slovenci v Trstu tudi jokali ob http://www.youtube.com/watch?v=_-VgWANxuWo in http://www.youtube.com/watch?v=nv9okwquH00. Košček zgodovine na http://www.zvpl.com/dogodki/foto-reportaze/vlado-kreslin-v-trstu/. Vlado, kamor pride, nese košček sebe in kos Slovenije (ali pač Prekmurja).

In kot sem zadnjič nekje lepo prebral, Vlado je eden tistih ljudi, ki ga boš srečal na ulici in pozdravil, če tudi ga osebno sploh ne poznaš, pa si lahko prepričan, da ti bo odzdravil, s tabo še poklepetal in te morda povabil na kavo (če bo imel čas). preprosto zato, ker je tak ...

Vlado Kreslin je legenda. V kakšni drugi državi bi ga sprejeli v hišo slavnih, dobil bi vse mogoče nagrade in priznanja, kakšno ulico, spomenik ali obelisk, "tribute" ploščo, film in morda še kaj. Pri nas ga premnogi jemljejo kot nekaj samoumevnega in se ne zavedajo njegove pomembnosti in nepogrešljivosti. Upam, da so vas zgornje vrstice prepričale ...

Glasba večini predstavlja univerzalni jezik in je kot taka pogosto imenitno izhodišče za spoznavanje zanimivih ljudi. Sam ne prebavljam prav dobrot istih, ki trdijo, da "poslušajo vse", saj moraš imeti nek okus vseeno izdelan. Zadnjič sem jih sicer slišal, ker sem poslušal najprej Mlado beltinško bando, malo zatem pa Laibach, ampak čeprav gre med njimi za precejšnje žanrske razlike, o kvaliteti enih in drugih ne gre dvomiti. 

In čeprav je glasba predvsem namenjena zabavi, je bilo od nekdaj tudi jezik upora. Prešeren se je upiral Dunaju, sužnji so se upirali oblastnikom, hipiji vojnam, punkerji oblasti itn. in glede na čase, kot so, sem bil prepričan, da bomo tudi v naši podalpski deželici dobili kakšnega novega Dylana.

V ZDA so se recimo v času pod Bushem dokončno uveljavili nekateri odlični glasbeniki - Ben Harper, Eddie Vedder, Tom Morello, celo The Boss se je vrnil k svojim "blue-collar" koreninam in še Neil Young je pozabil, da je pravzaprav Kanadčan. Kje so mladi? Prav veliko jih ni, res je, ampak so se vsaj "ta stari" prebudili iz sanj in vstali kot prvi.

Pa pri nas? Dobili smo recimo tole http://www.youtube.com/watch?v=ZfP1sOdevqs ... brez komentarja! Mislim, lahko bi napisal cel roman, ampak ni vredno. Na srečo smo dobili predelano verzijo kultne klasike http://www.youtube.com/watch?v=F3l7yCAJ_8c in Niet so v prav zanimivem času izdali ploščo Rokovnjači, ki sicer služi kot glasbena podlaga gledališki predstavi / mjuziklu Rokovnjači na podlagi Jurčičevega in Kersnikovega romana iz leta 1882 (če gre verjeti Wikipedii). 130 let kasneje so besedila še vedno aktualna in kar kličejo k uporu! No, vsaj Niet sodijo med tiste, katerih pesmi izpred 25+ let so še vedno aktualne, vse bolj pa še kaže tudi odličnost njihovega zadnjega albuma Trinajst.

Najbrž bi našel tudi kakšen hip-hop upor, pa sem ga spregledal in preslišal in naj mi bralci oprostijo, čeprav sta edina omembe vredna upornika že nekaj let Valterap in N'Toko. Ampak onadva sta upornika od nekdaj, ne od včeraj!

Pričakoval sem, da bo morda Predin naredil kaj takšnega http://www.youtube.com/watch?v=xnwli_3xVWc, da bo morda Jani Kovačič pripravil kaj pogumnega, čeprav tudi sodelovanju s Kombinatkami ne gre gledati v zobe. Laibach? Časi kličejo po tem, da znova nadenete uniforme in spregovorite ... http://www.youtube.com/watch?v=ZZAD7W3M4zc

Ampak - ali je to res vse, kar premore cvet naše glasbene scene? Torej, skoraj nič! Vsi pogrevajo nekajkrat pogrete juhe, ljudstvo pa si želi novega Praslovana http://www.youtube.com/watch?v=HMhtlk2T6Es, Totalne revolucije http://www.youtube.com/watch?v=Z1PWJa_ykA4, Herojev http://www.youtube.com/watch?v=MfW1tedjL2E in še česa ... želimo preveč?    

Jaz mislim, da ne.