Na Rock Otočec sem se minuli konec tedna vrnil po devetih
letih. Še sam sem komaj verjel, ko sem brskal najprej po spominu in nato po
arhivu – ampak prav res se je pisalo leto 2004, ko se je Rock Otočec vrnil
nazaj na Otočec, Franci Kek pa je bil hudo politično aktiven, mene pa so (vsaj
sumim) po prizorišču iskali tedaj zelo zamerljivi člani skupine Anavrin.
Rock Otočec 2013 težko ocenjujem, ker je tisto, kar se je
sprva zdelo slabo ali vprašljivo, na koncu izpadlo povsem dobro in tisto, kar
se je zdelo odlično, na koncu ni bilo tako zelo prepričljivo.
 |
| Utrinek iz leta 1999 |
Vsi so se spraševali o smislu prestavitve prizorišča iz
dolenjskega Otočca na ljubljansko kopališče Laguna. Ata in mama festivala,
Franci Kek, je v minulih mesecih o tem najbrž povedal dovolj, da mi na tem
mestu tega ni treba pogrevat?! Priznam, tudi meni je bila izbira prizorišča
nenavadna, ampak sem do tja potreboval 15 minut vožnje po mestu in spal sem v
domači postelji. Prizorišče ni bistveno manjše/večje do tistega na Otočcu, sta
pa lokacija in konec koncev tudi obiskanost očiten pokazatelj, da so se zlati
časi, ko se je število ljudi štelo v deset tisočih; poslovili. A po drugi
strani je letošnja lokacija »ubila« dušo Rock Otočca … »road trip« do Otočca
(ali Prečne), iskanje najboljšega prostora za postavitev šotora in potem tri
dni odklopa od vsega ob dobri glasbi in – druženju, seveda. Spoznavanju novih
ljudi, izmenjavi mnenj, popivanju, prepevanju za šankom, klicanju jelenov pod
šankom itd. Na Laguno pa se večina ni prišla družit, ampak so prišli na
koncert.
Zgolj dva dni in po dolgem času oz. morda celo prvič dve
mednarodni imeni, ki tudi ta hip nekaj štejeta … Franci Kek se je z ekipo tudi
v preteklosti trudil pripeljati zanimive izvajalce, vendar so bili v večini
primerov nekaj let prepozni, da bi skupino ujeli na vrhuncu. In ker je
Slovenija majhna, je bilo večini itak jasno, da Rock Otočec navduši že s
spretnim menjavanjem najbolj popularnih slovenskih skupin in kakšnim zanimivim
gostom iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije ali Makedonije.
Zdelo se je, da bo petek z Elvis Jackson, Mi2 in Dubioza
Kolektivom primerno ogrel ozračje za sobotni vrhunec z Let3, Niet ter
zaključkom s Papa Roach in Billy Talent.
Neznanka mi je, zakaj so Elvis Jackson, trenutno najbolj
vroča slovenska zasedba izven naših meja, igrali pred Mi2? Morda podobnost z
Dubiozo ali pač želja organizatorjev, da začnejo cikel navdušenja, ki ne bo
pojenjal. Kajti, vsi vemo – Elvis Jackson ne razočarajo! Ko igrajo, igrajo na
polno! A petek pač ni bil njihov dan – pri prvi skladbi okvara bobna in potem
dva električna mrka. Koncert se ni razvil, kot bi se moral in tudi med
občinstvom je bilo razpoloženje temu primerno slabo. Mi2 so jo odnesli brez
posledic in tudi zanje je treba priznati, da obvladajo svoj posel in svojo uro
odigrali več kot korektno, za svoje pa jih je vzelo tudi občinstvo, zasluženo.
Dubioza Kolektiv so – podobno kot Elvis Jackson; trenutno najbolj zanimiv
glasbeni kolektiv iz prostora bivše Jugoslavije; ki navdušuje po Evropi. A so
imeli nekaj težav z zvokom, nekaj ljudi se je izgubilo med skladbami s plošče
Wild Wild East, ki pri nas sploh ni bila izdana, potem jim je voda zalila enega
od računalnikov in podobno kot pri ajdovskih veseljakih tudi njihova glasba ni
prišla do izraza. Seveda so tudi oni svoje odigrali po najboljših močeh, na
oder povabili tudi Elvis Jackson (skladbo Recesija, ki je kot nalašč za njihovo
sodelovanje; so sicer že izvedli, tako da je šlo bolj za poklon in druženje kot
kaj drugega), a grenak okus je ostal. Oboji bi še, oboji bi več, oboji tudi
zmorejo veliko več in tudi občinstvo je želelo in hotelo več.
Sobota … začeli (osredotočam se zgolj na headlinerje, ker
sem – priznam, koncerte prej preskočil) so presenetljivo spodobni in razigrani
Let3, ki so se spretno izognili kakšnim instrumentalnim teženjem (ki jih
ponavadi ne manjka na solo koncertih) in so bili na trenutke zelo punkerski
(konec koncev je bil Mrle član kultnih Termitov), Niet so bili za moj okus
prekratki … a kar se tiče Niet – mislim, da so le redke glasbene skupine (in
teh na Otočcu najbrž ne bomo videli) ustvarile pesem, ki bi lahko emocionalno
in evforično presegla Lep dan za smrt. Gre za himno in to ne ene, ampak več
generacij! Sledilo je čakanje na Papa Roach, prve dežne kaplje, vse bolj
obupani pogledi vse bolj pijane mlade in vse več bruhanja po tleh … Zame osebno
Papa Roach niso nikoli predstavljali nekega posebnega glasbenega presežka,
morda sem zanje od nekdaj prestar, ampak OK … pustimo to ob strani. Takoj na
začetku njihovega nastopa, ki ga je nekaj tisočglava množica nestrpno
pričakovala, je prišlo do novih tehničnih težav … tokrat je bila kriva kar
njihova mešalna miza, ki je za dobrih deset minut ubila trenutek. Papa Roach so
se vrnili, odigrali svoje, publika je bila navdušena, meni se je pač zdelo, kot
da poslušam ves čas isto pesem. Mnja, najbrž sem res prestar. Billy Talent so
izdali odlično ploščo Dead Silence, ki ji res rad prisluhnem, saj je vse na
mestu, poleg glasbe ima tudi vsebino in pričakoval sem vrhunec. Morda je bil
kriv dež, ki sicer ni bil tako zelo moteč, morda utrujenost po celem tednu
premalo spanja ali pač kaj tretjega … že v uvodni pesmi me je zmotil pretirano
kričeč in vreščeč glas, celo pri pesmih z zadnje plošče, ki jih poznam, mi
zadeva ni funkcionirala … In žalostno, a najbrž resnično – mislim, da Papa
Roach ali Billy Talent na samostojnem koncertu v Sloveniji niso zmožni napolniti
večjega prizorišča kot je bil travnik na kopališču Laguna (ki pa niti poln ni
bil!).
Če bi Niet igrali še 15 minut več, bi lahko zapisal, da
se je zame Rock Otočec zaključil z njihovim odličnim nastopom, tako lahko
zapišem le, da se je zame letošnja izvedba festivala končala brez pravega
vrhunca.
Kako naprej, se bodo kmalu začeli spraševati tudi Franci
Kek in kompanija? Ostati na Laguni (kupna moč Ljubljančanov je zagotovo večja
in tudi veliko več ljudi pride zgolj za en dan, na koncert), se vrniti na Otočec
ali morda celo na Prečno? Iskati novo lokacijo? Vse je seveda povezano tudi z
denarjem in bojim se, da je letošnja izvedba (zaradi za moje pojme skromnega
obiska) poskrbela prej za rdeče kot zelene številke … primerjava morda ni na
mestu, a Pivo & Cvetje (seveda z močnim zaledjem glavnega sponzorja, Pivovarne
Laško in zagotovo tudi izdatno podporo občine) bo recimo ta teden za 10 € (na
Otočcu so se vstopnice gibale med 25 in 40 €) v enem večeru ponudil Big Foot
Mamo (ki za 10€ najbrž ne igrajo niti na kakšnem študentskem žuru), Ano Popovic
(ki je na blues festivalu v Postojni zagotovo igrala za kakšen evro več) in še
vrhunsko zasedbo Gov't Mule (ki so lani najbrž z razlogom igrali zastonj), ob
nakupu vstopnice v predprodaji pa dobiš še brezplačno pijačo po izbiri.
Rock Otočec ima dobrih petnajst let tradicije, vzponov in
padcev in mislim, da se bodo pred izvedbo 2014 (za katero držim pesti, da se bo
zgodila) znova znašli pred dilemo, kje in s kom. Formule za uspeh ni. Pripeljati
res velik band (npr. kova Green Day), kar je finančno najbrž neuresničljivo ali
se znova zanesti predvsem na slovenske skupine (Siddharta, Big Foot Mama, Dan
D, morda kakšno obujenje Sokolov ali Pankrtov ipd.) z morda ex-jugoslovanskim
gostom (Partibrejkers, Psihomodo Pop, Hladno pivo, …)?
Upajmo na najboljše …
