Ljubljana je evropska prestolnica in najlepše mesto na svetu sta dve frazi, ki ju pogosto slišimo prebivalci Ljubljane in Slovenije. V isti sapi sledi udrihanje, kako je vse v Ljubljani neurejeno - mestni promet in prometna infrastruktura na splošno (se strinjam), ni dovolj kolesarskih poti (se strinjam), parkiranje je (pre)drago (v večini primerov se spet strinjam) in kot izhodišče današnjega razmišljanja - v Ljubljani ni dovolj klubov in dvoran, kamor bi šel človek lahko na koncert. Pa je temu res tako?
Žalostno dejstvo je, da je v Ljubljani res malo koncertnih prizorišč, kamor bi šel lahko kadarkoli na kakšen koncert. Še bolj žalostno je to, da imamo ne le v Ljubljani, ampak kar v Sloveniji, ogromno “diletantov”, ki o organizaciji in promociji koncertov nimajo pojma, pa to vseeno delajo - slabo!; in mečejo slabo luč na tiste redke sposobne. Načrtno bom iz razmišljanja izpustil večno propadajočo, tehnično neustrezno in zastarelo Halo Tivoli, Areno in Stadion Stožice, pa romantične Križanke in Cankarjev dom. Tudi to, da še vedno nimamo velikega prizorišča, ki bil v rangu propadajoče bežigrajske razvaline in manjši od stožiškega Hipodroma, je skoraj nacionalna sramota. Morda (najbrž) tema kakšnega drugega razmišljanja.
Kaj nam torej ostane? Metelkova, Cvetličarna, Cirkus, Zlati zob, Orto, KUD in Kino Šiška. Pa kopica malih, “butičnih” prostorov, ki so primerni za kakšne intimne koncerte in dogodke. Center, Vič, Šiška, Trnovo, Bežigrad … ja, skoraj cela Ljubljana.
V centru mesta imamo tako Metelkovo, namenjeno predvsem alternativcem, žanrsko zelo neodvisno in samostojno, ki ji za ves trud in vztrajanje lahko zgolj zaploskam in čestitam. Ekipa ljudi, ki se tam skozi celo leto trudi in dela zanimiv program, Metelkovo in glasbo čuti s sleherno poro svojih teles. Nedaleč stran stoji kultni Orto Bar, katerega krono je svoj čas predstavljal Orto Fest, ki pa je v zadnjih letih nekako izzvenel. Največja težava je seveda majhnost dvorane - tistih 200-250 ljudi, kolikor jih gre, ima vsak malo boljši Ž-band, ki tja na promocijski koncert povabi prijatelje, družino in sošolce. Ja, bili smo tam, ko so Big Foot Mama, Laibach, Zaklonišče prepeva, Siddharta, Niet, Res Nullius in še kdo igrali pred nabito polnim klubom, ko je pokalo po šivih in sem se vedno tiho bal, da bomo podrli strop in padli v spodnje nadstropje. Bili pa so tudi koncerti, ki nas je bilo 15-20. In Orto, če želi spet postati zanimiv (obiskovalcem in skupinam), mora povečati kapaciteto dvorane. Kako, nimam pojma.
Viški Cirkus težko komentiram, saj tam še nisem bil, a sodeč po zapisih in mnenjih kolegov, da gre bolj za klub namenjen plesni sceni, v Zlatem zobu sem bil enkrat na promociji in čeprav je ambient fantastičen - predvsem za ljudsko glasbo; se mi tudi tam zdi glavna težava prostor, oziroma pomanjkanje le tega. O trnovskem KUD-u Franceta Prešerna je bilo v zadnjem mesecu prelitega veliko črnila - slabo gospodarjenje, nepodpora občine, neprimerna (oz. preveč obljudena) soseska … dejstvo je, da je bil pred desetletjem KUD na točki, kjer je danes Metelkova - torej predvsem zbirališče alternativcev in drugače mislečih, z občasno kakšnim komercialnim dogodkom, a dejstvo je, da je bil vrhunec dogajanja tam TrnFest. In na Trnfest se je hodilo družit, ne pa na koncerte, torej, če potegnemo črto, je bil KUD morda bolj zbirališče kot koncertno prizorišče?
Bežigrajska Cvetličarna ima vse od svojih začetkov smolo. Vsako leto (sezono) se zamenja najemnik, lastnik, upravljalec oz. tisti nekdo, ki skrbi za program. Od metala do klubske scene, od zbirališča ljubiteljev ex-yu scene do konkurenta Kina Šiška z morda bolj komercialno in prepoznavno glasbeno izbiro. A zdi se, naj naredijo karkoli, zgodba se bo prej ali slej zaključila. Nešteto prenov se je že zgodilo v notranjosti, kakšna v zunanjosti, v javnosti so se sadile rožice in zlivala gnojnica … dejstvo pa je, da je prav Cvetličarna s prostorom za recimo 1000 ljudi prizorišče, kakršnega Ljubljana potrebuje - ne enega, ampak dva ali več. Se pa še vedno grenko nasmehnem, ko se spomnim telefonskega klica pred morda dvema mesecema, ko mi je kolega zaupal, da se v Ljubljano vrača Manu Chao, ampak da sicer super atraktivne še ne želi izdat. Grenak nasmeh danes, tedaj je bil krohot, ko sem videl, da je ta super atraktivna lokacija prav Cvetličarna. Mislim, da je pred tremi leti Manu Chao napolnil Halo Tivoli? No, in pred slabim mesecem je zaokrožila novica, da se koncert zaradi odlične prodaje vstopnice iz Cvetličarne seli pred Cvetličarno.
In smo na zadnji postaji, Kino Šiška. Morda oz. skoraj zagotovo najboljša stvar, ki jo je v času svojega županovanja uredil Zoran Janković. In tako se obenem postavlja vprašanje, kaj bo s prizoriščem, ko aktualni župan zapusti svoj stolček, ko bo prišla nova oblast in nove želje ter ambicije, kaj početi v Kinu Šiška. V časih, ko sem bil v glasbi bolj aktiven kot danes, smo se pogosto spraševali, zakaj močne britanske indie zasedbe prihajajo v Zagreb in tam razprodajajo koncerte, k nam pa jih ni. Odgovor je bil točno ta, kot ga ponujam med vrsticami - teh skupin ne moreš pripeljati v Ljubljano v klub za 200 ljudi, dvorane za nekaj tisoč pa ne boš napolnil, primernega prizorišča za 1000 ljudi pa nismo imeli. Kino Šiška (ob Cvetličarni) je točno to prizorišče. Poleg tega ima (finančno) podporo občine in si lahko privošči marsikaj - recimo pripeljati Tame Impala. Pripraviti projekcijo filma Iron Sky in zatem koncert Laibach. Odlične sklope YuGO! in IndeKŠ, kjer kreativne ideje in glasbeno samosvojost izražajo skupine iz bivše skupne domovine. Bili so Megadeth, bila je razstava koncertnih fotografij Mira Majcna, bila je Teresa Salgueiro, The Tiger Lillies, Flogging Molly, zgodil se je IBTZ - rojstnodnevni punk variete Igorja Vidmarja, Silence, Dan D, Siddharta, Res Nullius in še bi lahko našteval. V štirih letih je bilo koncertov (in tudi drugih dogodkov) ogromno in želim si, da se ta zgodba nadaljuje.
V vedno prisotnem oziranju po novem, prihajajočem, zanimivem in drugačnem, mi je zanimivo, da so se za praznovanje 4. obletnice ozrli v preteklost. Trideset let v preteklost. Na petek trinajstega bodo skozi zvočnike zarezali ponovno obujeni VIA Ofenziva z Esadom Babačićem na čelu in potem še legendarni Niet. Niet imajo, odkar je za mikrofonom Borut Marolt, spet smisel. Plošči Trinajst in Rokovnjači sta dejanski odraz časa, v katerem živimo. Kaj novega in oživljenega pripravlja Esad s fanti, bomo slišali čez deset dni. Čeprav - glede na čase in glede na razmere, ko ves svet čaka na novo revolucijo, se pravzaprav zdi ta nastop v tem trenutku povsem logičen in smiseln. Kljub temu, da se bo zgodil prav v prostoru, ki so ga “zgradili” tisti, ki jih čaka trda pest revolucije.
Na trenutke se mi sicer zdi, da so Kardum, Manček in ostali, ki skrbijo za kvaliteten program, nekoliko pred časom, da so včasih celo preveč alternativni za alternativce in spet drugič preveč mainstream za to isto strujo, kateri tudi sami bolj ali manj pripadajo. Teh alternativcev in indie zanesenjakov je žal v Sloveniji malo in še tisti, ki so, so največkrat iz vrst novinarjev (pač medijev) oz. glasbenikov in vstopnic ne kupujejo, ker jih pač pričakujejo. Zastonj, seveda. In smo spet v začaranem, zaklenjenem in zakletem krogu. Računica na pamet: 1000 ljudi v dvorani, 200 akreditiranih, 200 sponzorskih, 100 izsiljenih, torej je morda 500 kart prodanih. In ker mnogi klubi (ali pa organizatorji) na tak način težko funkcionirajo, je koncertov pri nas vse manj.
Ja, ni težava v tem, da ni primernih prizorišč, težava je v kulturi, kjer nihče ne bi nič kupil. Vsak bi dobil (kompenziral) ali pa v skrajnem primeru ukradel (dobro, pri obisku koncertov in vstopnicah je o tem težko govoriti, je pa povsem jasno, kakšno je stanje na področju prodaje fizičnih nosilcev zvoka ali pa glasbenih datotek v Sloveniji). In samo čakam čase, ko bodo določeni posamezniki ob vstopnici pričakovali še (vsaj) pijačo dobrodošlice, morda CD, majico, srečanje s skupino ... Itak je pa jasno, da če ti organizator ne omogoči brezplačne vstopnice, da ima koncert takoj slabšo oceno ali pa ga sploh predstavil ne boš, ker ti ga pač ni treba.
Danes je zanimivo opazovati, kako sta tekmovala naša nacionalna mobilna operaterja - SiMobil skromno vztraja pri Žuru z razlogom in zvezdo stalnico, DJ Umekom, Mobitel pa … še pomnite Itak dogodke? Predvsem tistega s Killersi? Kaj je res in kaj ne, ampak takrat se je v res dobro obveščenih krogih (glasbena založba, kredibilni mediji, organizatorji) govorilo, da so prodali vsega skupaj nekaj tisoč vstopnic in jih nekaj deset tisoč razdelili, skupino pa plačali tako drago, da so takrat popolnoma razvrednotili trg. Pa sem na začetku, pri “diletantih” ...
