sreda, 8. oktober 2014

RadioS in RockRadio - zamujena priložnost

RadioS (del mreže Infonet) in RockRadio (pod okriljem Radia Center) sta ob začetku oddajanja vnesla kar nekaj pozitivnega vznemirjenja in pričakovanja, podobno kot se je pred skoraj desetletjem zgodilo z MTV Adrio. A poslušalci smo bili kaj kmalu prizemljeni …

Obe radijski postaji imata najbrž težavo oz. napako svojih večjih, krovnih bratov - izgovarjanje na okus in testiranje poslušalcev, nesposobni glasbeni uredniki, ki se ravnajo po subjektivnem okusu in predvsem neprestano ponavljanje enih in istih skladb.

RadioS se predstavlja s sloganom Najboljša slovenska glasba, a moram priznati, da kadarkoli mi frekvence uidejo na njihovo področje, sem bridko razočaran. Ne slišim niti dobre, kaj šele najboljše slovenske glasbe. Enkrat Dominik Kozarič, drugič do onemoglosti zlajnana Alenka Godec, kakšen fantastičen Raayjev dosežek in še kaj …Prežvečene, prevečkrat slišane skladbe brez vonja in okusa, ki najbrž zadostijo okusu tistih, ki pravijo “jaz poslušam vse”. Razumem, da se izogibajo kakšnim “skrajnim” žanrom, ampak posiljevati s pop poflom, je pa tudi nehumano. Do poslušalcev.

Ampak glede na to, da je Infonetov lastnik, gospod Leo Oblak, strašni privrženec testiranja okusov poslušalstva in hkrati trdi, da nimamo dovolj kvalitetne (tako za poslušalce kot oglaševalce) slovenske glasbe, da bi lahko tvorila 24-urni radijski program; to pravzaprav ne preseneča. Meni se RadioS že od začetka zdi žalosten poligon za dokazovanje vsevednosti gospoda lastnika. “Saj sem vam rekel, da ne bo šlo, da to nikogar ne zanima,” preroško napovedujem njegovo izjavo v kakšnem intervjuju čez leto ali dve, ko bo program zaradi slabih rezultatov preprosto ugasnil.   

In ker se želim izogniti naštevanju skupin, ki jih NE vrtijo (ali pa v najboljšem primeru morda eno njihovo pesem) in pač naštevanju tistih obupnih, ki v radijski eter res ne bi smeli zaiti … RadioS bi moral spodbuditi ustvarjalne slovenske glasbenike, da bi ustvarjali kar najboljše, ne pa da takorekoč podpira slepo kopiranje tujih instant uspešnic (ki so tako zelo priljubljene in uspešne) in zavira slovensko glasbeno kvaliteto.

Kje so tu zanimive oddaje - radijski koncerti, predstavitve mladih in nadebudnih skupin, mogoče obeležitve pomembnih plošč, obletnice glasbenikov, zanimivi pogovori, okrogle mize, natečaji, …Tudi njega najbrž motijo slovenske skupine, ki izvajajo pesmi v angleščini in seveda vsi vemo, kako grozni in nepriljubljeni so Laibach, Elvis Jackson, The Tide, Silence in drugi. Kdo pa to posluša?  

RockRadio je podobna, žalostna zgodba. Naključnemu poslušalcu bi se zdelo, da je Eric Clapton v dobrih štiridesetih letih ustvarjanja napisal samo Laylo, Cranberries samo Zombie, Radiohead Creep in Led Zeppelin Stairway to Heaven. Beatli in Elvis ne obstajajo in še malo, pa bo večina mislila, da so BodyCount napisali Hey, Joe. Žalostno. Zdi se, da je nekdo dobil idejo, da bi radiu z najboljšo slovensko glasbo konkuriral z najboljšo rock glasbo, a se je ujel v lasten ponavljajoč vzorec, poleg tega se vsak povprečen ljubitelj rocka drži za glavo nad ponavljanjem enih in istih skladb in očitnim preziranjem tistih, ki niso znane oz. poslušalcem dovolj prijazne. Ker Killing in the Name … recimo je. Ali naj napišem drugače, da je nek samooklicani urednik zbral cca 20 plošč z največjimi uspešnicami oz. kompilacije najboljšega, kar je rock ponudil v letih od 1960-2010? Ta isti urednik je recimo spregledal ploščo 1 The Beatles s 27 uspešnicami, ki so bile številka 1 (da o tem, da so imeli Beatli seveda skladbe tudi na drugem, tretjem in še katerem mestu lestvic) in zdi se, da določenih glasbenih skupin sploh ne pozna. Kot najstnik sem si ustvarjal kompilacije, da sem jih poslušal med vožnjo v šolo ali kasneje v službo in že tedaj je bil moj okus veliko bolj raznolik kot ga ima trenutno RockRadio.

In prav neverjetno se zdi, da se v bogati šestdesetletni zgodovini rocka ne najde toliko različnih skladb, da ne bi iz dneva v dan poslušali enih in istih uspešnic. Ali bodo po zgledu starejšega brata prvi nabor skladb ponavljali tri mesece in potem zamenjali 25% playliste, še prej pa preverili okus poslušalcev?

Pri rocku vam ni treba preverjati - posluša se ga že šestdeset let in še (vsaj) šestdeset se ga bo! Te iste skladbe. No, ne samo te, ki jih vrtite vi, ampak še mnogo, mnogo drugih. In če ne veste, koga vprašajte. Koga, ki ni z jeklenimi okovi vpet v kalup komercialnega.  

Princip 60’-70’-80’-90’ in malenkost prvega desetletja 21. stoletja je tudi grozno predvidljiv - zakaj imate poslušalce za tepce?

Ti vneti zagovorniki testiranj trdijo, da povprečen poslušalec radio na dan posluša cca 30 minut in so mnenja, da poslušalca v tem času ne sme nič zmotiti. Podatek, ki ga večina žal zamolči je ta, da praktično vsak drugi poslušalec zamenja radijsko postajo prav zato, ker ima določene pesmi ob skoraj vsak dan istem času preprosto dovolj. Kaj pa tisti, ki 30 minut porabijo za vožnjo od doma do službe, še 30 minut kasneje v obratno smer in ki imajo možnost, da lahko glasbo poslušajo tudi na delovnem mestu, torej po 8 ur na dan? No, vsi ti na kateregakoli od obeh radiev preprosto ne preklopijo, kot tudi na katerega od bratskih komercialnih ne. Prvič slišiš Zombie in si rečeš “Vau, komada nisem slišal že deset let!”, vesel si, ko ne zrežejo Claptonove Layle in ko si drznejo zavrteti celoten Child in Time, ampak vsak dan pa res ne. Vsak dan, ob (skoraj) isti uri. Ne, hvala.

Druga velika zamera na račun RockRadia gre zaradi (ne)predvajanja slovenske glasbe. V začetku so bili izjema Dan D, enako kot vsi komercialni radii, pa so slovensko glasbo pač vrteli ponoči. Kvote in to. Sramota! Pri poplavi odlične slovenske rock glasbe … sedi, ena! Rajši ne bom našteval!

Tudi oni bi lahko podobno kot na RadiuS več pozornosti namenili kakšnim konkretnejšim oddajam, predvsem pa bodo morali slej ali prej zamenjati voditelja. Sebastijan Matul ima tako aroganten odnos - morda ne do same glasbe, ampak do novic (konkretno športa), ki jih izbrano predvajajo, da me čudi, kako se je znašel za mikrofonom. Če so se odločili, da bodo poleg rock glasbe poudarek dajali športu, zakaj so dali vlogo voditelja nekomu, ki mu je za šport popolnoma vseeno in najbrž ne loči prepovedanega položaja od prostega meta? Morda bi morali ustvarjalci prisluhniti britanskem Absolute Radiu in se česa naučiti? Ne morda, zagotovo. In slišali bi celo, da je rockovsko usmerjen radio lahko še kako zanimiv tudi za oglaševalce.

In zakaj so takoj popadli izrazito nerockerski komad Lennyja Kravitza, se brezglavo prepustili evforiji z U2, spregledali pa nove AC/DC? Želijo morda oni dokazati, da rock nikogar ne zanima in da je komerciala tista prava stvar?  

Zakaj se mi zdi, da gre namesto za odličen vzorčen model za eksperiment, ki je bil že ob zagonu obsojen na neuspeh. In to v obeh primerih ...