20 let kasneje? Ja,
20 let kasneje, kot sem jih videl prvič. Na Novoletnem sejmu na Gospodarskem
razstavišču, pol leta po tistem, ko so izdali Nova pravila. Koliko njihovih koncertov kasneje? Ne vem, kar nekaj.
Od »ta velikih« sem bil le na 10-letnici v Križankah, zamudil pa tako 15. kot 20.
obletnico, pa bil recimo na enem do super koncertov v Orto baru, ko sem mislil,
da se bo zrušil strop, jih nekajkrat videl na Rock Otočcu, pa na predstavitvi
zadnjega studijskega albuma Izhod v
SiTi teatru in po drugih koncertih in da, videl sem jih tudi v petek, 2. oktobra v Areni Stožice.
 |
| Starša treh v petek zvečer (foto: Mare Vavpotič) |
Razprodali so malo dvorano Hale Tivoli, razprodali so
tudi veliko in teden dni pred koncertom napovedali Areno Stožice. In jo
razprodali! Seveda se je takoj oglasilo nekaj nevoščljivcev, zakaj niso dali v
prodajo še zgornjega ringa. Moje mnenje je, če bi se odločili za Stožice še kak
teden prej, bi z lahkoto prodali tudi zgornji ring. Pa kljub temu – razprodali so
Areno Stožice!
Kakšen koncert je to bil? Lahko bi rekli, da so šli na
nek način po stopinjah Metallice, ki je svoj 30. rojstni dan v domačem San
Franciscu praznovala štiri dni, v tem času odigrala takorekoč vse pesmi in da
so na odru gostili (skoraj) vse, s katerimi so v tridesetih letih tako ali
drugače sodelovali. Big Foot Mama so
praznovali »le« en dan in mirno lahko rečem, da so položili čvrst temeljni
kamen za naslednjih 25 let.
Prepričan sem, da je vsak pogrešal katero pesem in da mu
je bila katera odveč. Osebno sem pogrešal Krila in Buldožer in ob vseh gostih sem
pogrešal dva – Davida Slugo in Fidžija Bossa, Brasci pa bi svoje lahko dodali še v Nov dan (če bi ga seveda igrali).
Ampak hej, to so si oder znova delili z Guštijem – pričakoval sem, da mu bodo
vseeno namenili nekaj več pozornosti; da smo v Zadnji poraz slišali lahko kitarski trio Mršnik-Kalebić-(Stojanović); da je v vsej svoji super luči končno
zaživel Lovro z gostom Rokom Gerbcem na saksofonu, da sta bila
tam Neisha in Davor Klarič in da so prišli Fantje
s Praprotna in najprej samostojno izvedli Nekaj sladkega, potem pa še skupaj z Big Footi Pomlad, da je solo izvedba Neki sladkega zvenela bolj doomovsko kot kdajkoli prej in da so s Perom Lovšinom izvedli najprej Najboljši par, potem pa še Bandiero Rosso. Pa Irena Preda v Oklepu in Nina Kay v Kratek stik … Na odru so bili tudi Borut, Tomi, Jernej, Tokac in Tone, a tokrat niso peli Kozlam,
ampak bojevito Nove zmage. Rivali?
Ne, prijatelji, kolegi, soborci za slovenski rock.
In nikakor ne gre spregledati fantastičnih izvedb Sam' prijatla, Garbage, Mala nimfomanka, Nisem več s tabo in seveda zaključne Rola se. Kakšen neverjeten občutek, ko
okoli 10000 ljudi diha in poje kot eno!
Težko je govoriti o vrhuncih na tako odličnem koncertu, a
za nekoga, ki skupino spremlja tako dolgo (20 let), je bila prav posebna
vsekakor res čisto prva postava Big Foot
Mame, ki je septembra 1990 odigrala famozni koncert na Šentviški gimnaziji
in 25 let kasneje nastopila pred nabito polnimi Stožicami. Zaigrali so Should I Stay or Should I Go, a za
tisti pravi vrhunec je poskrbela postava Big Foot Mame iz leta 1993 – Habula, Kos, Steržaj in Gušti, ki je tako suvereno odigrala pesem Prid rajš k men', da fante ob tej
priložnosti izzivam, da pesem posnamejo v studiu in javno izdajo. To bo hit!
Ne znam si predstavljati, kakšen je občutek stopiti na
oder pred 10000 zvestih poslušalcev, ki znajo vsak verz vsake tvoje pesmi? Najbrž
fantastično! Vsekakor pa so lahko na ta dosežek nadvse ponosni. Moja prva misel
med in po koncertu je bila – »Pa imamo naše Stonese!« In še danes stojim za tem
– imajo nalezljive kitarske riffe, imajo pesmi, ki še dvajset let kasneje
zvenijo super in ki jih znajo vsi, na njihove koncerte hodijo že cele družine
(dve ali celo tri generacije) in so suvereni odrski performerji, ki so
prehodili pot iz trnja do zvezd.
Je bila to naslednja velika stvar po Siddhartinem (Plečnikovem) Stadionu? Vsekakor! Si upam napovedati
praznovanje 30. obletnice Big Foot Mame na stadionu? Rekel bom, da si fantje to
zaslužijo in da so bržčas edini slovenski rock band, ki to lahko kredibilno
spelje brez plesalcev in simfonikov oziroma na način, da bo v ospredju glasba
in ne odrski performance. Danes lahko rečem, da je več kot očitno, da je za
Siddharto tisti stadion prišel prezgodaj in uspeha niso mogli nadgraditi – ne s
prodorom v tujino, ne s kakšnim večjim koncertnim dosežkom (pa fantom kapo dol
za tivolski Maraton) – če je ta v Sloveniji seveda sploh mogoč?! Big Foot Mama
so do razprodanih Stožic prišli počasneje, bolj potrpežljivo in lahko rečemo,
da tudi bolj naravno.
Morda se za 30. rojstni dan spustijo nazaj na klubski
nivo, v kakšnem primernem klubu vsak večer odigrajo vsako ploščo v celoti,
povabijo vse goste in potem za veliki finale »odžgejo« še »best of« koncert.
Pa še enkrat – vse najboljše, hvala za vse in na
naslednjih 25!
P.S.: In ker sem šel v petek na koncert v prvi vrsti
uživat, nimam prav nobene fotografije ali videa. In da boste na tekočem, si
lepo galerijo oglejte na Facebook strani Big Foot Mame.
