Vklopova drobilnica misli: kje so glasbene oddaje?

Zase bi lahko rekel, da sem otrok MTV-ja - v tistih “občutljivih” najstniških letih je MTV doživljal pravi razcvet, vrteli so videospote izvajalcev, ki so mi šli v uho, kasneje je k našim kabelskim operaterjem pljusknil tudi Vh1, pa Viva in posledično so glasbene oddaje začele ustvarjati tudi slovenske televizije. Bolj ali manj uspešno in bolj ali manj pozno. Včasih so ustvarjalci odkrivali Ameriko, drugič toplo vodo. No, ne smemo biti krivični - nacionalkina Sobotna noč je bila ena najboljših glasbenih oddaj sploh z intervjuji, reportažami, koncerti, bila sta Pomp in Roka rocka in potem so se zgodile še Videospotnice.

V času, ko je video produkcija cvetela, ko so mlade skupine rasle kot gobe po dežju in so tisti starejši in bolj izkušeni postavljali letvico vse višje in višje. MTV, ki se je vmes (neuspešno) lokaliziral, je vse bolj pozabljal na svoje poslanstvo, torej biti glasbena televizija in so vrteli bolj ali manj poneumljajoče (resničnostne) šove, ki niso imeli nič skupnega ne z glasbo, ne z resničnostjo.

In ravno nekje v tem času, ko je MTV izgubljal stik z glasbo, so v naši podalpski deželici začele kraljevati formatirane radijske postaje, ki so izgubile stik z glasbenim urednikovanjem in postale roboti. Posledice se vse bolj kažejo in čutijo, saj se niti “velikani” nimajo kje predstavljati, za mlade pa sploh ni prostora, v nobenem mediju. Posledično se zapirajo klubi in že nekaj let vsi nemo zremo v TV-ekrane in čakamo, kdaj bomo lahko spet gledali kakšno zanimivo glasbeno oddajo, kjer bodo predstavljali spote, o njih kaj povedali, nam predstavili kakšnega zanimivega izvajalca, skozi intervju in / ali koncert.

Točka je pač golo predvajanje spotov, kjer naj bi sicer odločal tudi nek glasovalni ustroj, ki pa nikomur ni preveč jasen ali znan. Aritmija je odlično zasnovana oddaja, a je na sporedu preredko in je v njej preprosto premalo časa, da bi predstavili vse, kar se je zgodilo in kar gledalce posledično zanima. Žalostno je, da v tej neizprosni TV-bitki, o kateri pišemo in govorimo že dlje časa, nihče ne vidi priložnosti in ustvari zanimive glasbene TV-oddaje.

Telenovele so nova črna ali kako? Zaboli me uho in pečejo me oči, doživim kakšen nenadzorovan napad kolcanja, ko vidim nadaljevanko kova Čista 10ka, ki je tako polna najbolj butastih stereotipov in likov ter dialogov, kot si jih lahko izmisli nekdo, za katerega bi vsak z zrnom soli v glavi mislil, da namerno sabotira projekt. A, ko nov spot posnamejo Siddharta, Dan D, Alya ali pa Jan Plestenjak, moram obiskati kakšen spletni portal, družabno omrežje oziroma YouTube. Ja, tudi vsi ti s svojo nezadržno močjo deljenja in širjenja so krivi, da je glasba, kjer je, ampak to ni prav. Če je prostor za TopShop, če je prostor za vse ponovitve ponovitev, naj bo prostor tudi za glasbo. In naj se vremena Kranjcem vendarle razjasnijo tudi  na tem, glasbenem TV-področju, če smo že dobili vse mogoče izpeljanke kuharskih šovov in tekmovanj, resničnostnih peripetij in igranih nadaljevank.

Objavljeno v reviji Vklop, 9. junija 2016.

Niet - večni uporniki z razlogom in hrbtenico

Zdi se nesmiselno nekoga omenjati kot legendo, če še vedno ustvarja, a obstajajo izjeme in v našem glasbenem prostoru si naziv legend zaslužijo tudi Niet. Sploh, ker so šli in preživeli trnovo pot do pekla in nazaj …

Začetki

Skupina nastane v divjih časih, ko v Jugoslaviji ni bilo najbolj jasno, kaj se bo zgodilo po smrti maršala Tita, ko si je mladina želela več svobode in ko biti uporniški glasbenik ni bilo najbolj priporočljivo. Sploh pa ne pri oblasteh! Kitarist in avtor Igor Dernovšek, bobnar Tomaž Dimnik, basist Aleš Češnovar in pevec Primož Habič so se zbrali iz različnih punk in HC zasedb in kmalu postali gonilo ljubljanske HC scene.

Še danes se lomijo kopja, zakaj Niet niso ostali zvesti svojemu HC zvoku - slišite ga lahko na prvih posnetkih, ki so seveda del večine kompilacij, ki so izšle v zadnjem desetletju in pol. Dobro minuto trajajoče skladbe Srečna mladina, Zastave, Melanholija, Umiranje imajo močno sporočilnost in so še dandanes aktualne. Najbolj preprost odgovor je najbrž ta, da so se želeli kot skupina razvijati, da so napredovali kot avtorji in da njihova kasnejša besedila niso bila več najbolj primerna za HC podlago, ampak bolj za melodičen punk zvok.

Skupina vadi, nastopa in ustvarja - do konca leta 1984 izdajo svojo prvo kaseto, na kateri je tudi prva velika uspešnica Depresija, v tem obdobju z njimi na kratko sodeluje tudi pevka Tanja Ukmar, nastopijo na tedaj najpomembnejšem slovenskem festivalu Novi Rock in posnamejo danes kultno Lep dan za smrt. V naslednjih dveh letih na skupino pritisnejo oblasti in fante počasi vpokličejo na obvezno služenje vojaškega roka (1 leto), v prvi polovici leta 1988 posnamejo še zadnje posnetke s Primožem (Sam in Tvoje oči) in nato razpadejo.

Lani je pri švedski založbi NE! Records izšla vinilna (kot bonus je priložen CD) plošča Srečna mladina, s skladbami z istoimenske kultne kasete ter še tremi bonus skladbami (Lep dan za smrt, Heroj, Vijolice), ki je pravzaprav obvezen del zbirke vsakega ljubitelja Niet in punk glasbe.  

Primož Habič umre

Maja ‘91 Primož Habič umre zaradi prevelikega odmerka, odide med legende, Niet pa se zapišejo v kolektivni spomin generacije, ki se je spreminjala. To je bil čas, ki je bil prelomen tudi za Slovenijo in v tistem osamosvojitvenem času, ki ga je zaznamovala tudi desetdnevna vojna, je skladba Lep dan za smrt postala himna generacije, ki je takrat iskala mesto pod svobodnim soncem.

Dve leti kasneje Igor Dernovšek poskusi z obuditvijo skupine, posnamejo celo nekaj novih skladb (ob nekaj angleških tudi Ruski vohun in Bil je maj), a je vse skupaj deležno neupravičeno neprizanesljivih kritik in Igor skupino dokončno ugasne. Ampak tudi oni so spoznali resničnost pregovora “Nikoli ne reci nikoli” in po petnajstih letih oziroma marca 2008 v Ortu baru pripravijo presenečenje in se v takorekoč izvirni zasedbi ter z novim pevcem, Borutom Maroltom (Prisluhnimo tišini) predstavijo morda močnejši kot kdajkoli.

Novi Niet

Po Borutovem prihodu v skupino dvakrat napolnijo Križanke, izdajo retrospektivni CD z dvema novima skladbama Vsak dan se kaj lepega začne ter Strah in krik (še iz Habičevega obdobja, a z Maroltom na vokalu), končno izdajo tisto pravo ploščo Trinajst (ki je pravzaprav njihova prva prava studijska plošča!), nastopijo v radijski oddaji Izštekani, navdušujejo na koncertih širom po Sloveniji, pred dvema letoma pa so za gledališko igro Rokovnjači posneli še odličen istoimenski “soundtrack”. Skupino v tem obdobju zapusti basist Aleš Češnovar, nadomesti ga Janez Brezigar, kar pa na sam zvok skupine seveda ne vpliva.

Rokovnjači, ki bi lahko postali prva prava slovenska punk opera, žal nisi nikoli dočakali pravega potenciala. Skupina je ploščo sedmih skladb sicer ustvarila na podlagi klasičnega dela Rokovnjači Kersnika in Jurčiča. Besedila so navdahnjena z vsebino literarne predloge, napisana v starinski slovenščini, ki prekipeva od jeze in ponosa. Divja punk in na trenutke kar hard core podlaga, ki ji poseben pečat vtisnejo še orgle, služi kot imenitno ogrodje besu in času primernemu pozivu k revoluciji. Le prisluhnite pesmimi Bogatun, Dva čevlja od tal, Naj crkne rokovnjač in krasnemu duetu s Severo Gjurin Pod staro jablano.

Sedanjost

Lani jeseni so Niet izdali novo studijsko ploščo V bližini ljudi, ki so jo za spremembo posneli s producentom Žaretom Pakom, za ogrevanje ponudili zanimiv, umetniški “road trip” film/video Mislila sva, da nama bo uspelo. Pesem, ki jo otvori značilen in nezgrešljiv nietovski kitarski riff in je spevna pesem polna upanja, ki nadaljuje zgodbo, ki jo je začrtal album Trinajst (mnogi bodo zagotovo vlekli vzporednice z odlično skladbo Dekle izza zamreženega okna).

Na V bližini ljudi se še vedno jezni, ostri in socialno angažirani. Igor Dernovšek ostaja odličen pisec in Borut Marolt fantastičen interpret. Zgodbe o nesrečni ljubezni, nerazumevanju posameznika v okolju in okolja z vidika posameznika, splošno stanje duha, iskanje izhoda in boljšega življenja. Ja, zgodbe, ki jih slišimo in vidimo na vsakem koraku.

Treba je omeniti še literarni prvenec Boruta Marolta Kako se znebiti trupla?, v katerem je Marolt zajel tako svoja doživljenja kot pevec punk-rock zasedb in kot profesor v Zavodu za vzgojo in izobraževanje mladostnikov s težavami v vedenju in čustvovanju v Logatcu. Glavni junak Tomaž je pevec skupine Indiramoro, ki je tik pred velikim prebojem in uspehom na sceni, z očetom ne le, da ima slabe odnose, ampak odnosov sploh nimata, zadnji žebelj v krsto pa zabije njegovo dekle, ki ga zapusti in Tomaž zapade v divji, nekaj let trajajoč vrtinec iskanja samega sebe. Skače iz postelje v posteljo, poskusi vse mogoče opojne substance, se upira vsem in vsakomur, s prijateljem Ernestom odide na proteste v Genovo in od tam naprej na Portugalsko ter naposled domov.

In doma, v Sloveniji, kjer po letih odsotnosti velja za legendo, se mu življenje še enkrat več obrne na glavo. Roman deluje brezčasno, pa čeprav se dogaja v za generacijo X nadvse problematičnem času po osamosvojitvi Slovenije. Tomaževa generacija je morala odrasti, saj je bila nenadoma vržena v nek nov, realnejši in krutejši svet, kjer vlada predvsem ego. Mnogi so na poti iskanja poti v boljšo in lepšo prihodnost v njem propadli, postali truplo.  Na neki točki bodo tudi to obdobje in z njim svet ter izkoriščevalski posamezniki propadli, a po drugi strani je jasno, da je današnja, t.i. Indigo generacija podobno izgubljena in bo štetje “trupel” čez nekaj let še toliko bolj strašljivo.

Mnogi jim danes očitajo komercializacijo, nekateri so glasni, da so bili edini pravi Niet tisti s Habičem (pa čeprav se nekateri niti rodili niso, ko je Primož zapustil svet) in da niti punk niso več, a vsi ti očitno niso poslušali še kako punkerskih besedil na zadnjih ploščah (kdo bi si mislil, da bomo Jurčiča in Kersnika kdaj omenjali kot prabotra slovenskega punka?!) in niso bili na nobenem koncertu, da bi se prepričali, koliko energije je v skupino vnesel Borut. Prikimali pa mi bodo najbrž tisti, ki so objektivno spremljali skupino že v osemdesetih, da so Niet danes večji, boljši, močnejši in glasnejši kot tedaj. Pravzaprav kot kadarkoli.

Njihov vpliv na slovensko glasbeno kulturo je izreden, njihov raznolik glasbeni vpliv na “mlajše” skupine lahko slišite na plošči Drž’te jih, to niso Niet!, vsekakor pa gre za skupino, ki je postavila enega od temeljnih kamnov slovenske glasbe.

Urban & 4 prihajajo v Orto!

Bob Dylan, Neil Young, Dado Topić, Josipa Lisac, Vlado Kreslin, Zoran Predin, Đorđe Balašević, Branimir Johnny Štulić … in Damir Urban! Veliki avtorji oziroma interpreti - ne le veliki, ampak največji.

Najprej kot del kultne zasedbe Laufer, katerih združitev ostaja velika želja ljubiteljev rocka, a ga je s svojim (funk) rock zvokom kmalu začela dušiti in omejevati, zato je odšel na solistično pot in na tej osupnil marsikoga. In kakorkoli velja prepričanje, da je bil znotraj Lauferjev Damir Urban tisti pravi, se njegov razvoj in vzpon ne bi zgodil, če skupine ne bi zapustil …

Progresivni pop-rock plošči Otrovna kiša ter Žena dijete, ki sta se odkrito spogledovali z elektroniko, sledil jima je hipen povratek k rock koreninam s ploščo Retro, tavajoča Hello!, umetniška Kundera in nato Mamut.

Kundera ima le šest skladb, navdahnilo jo je delo Milana Kundere Nesmrtnost, Urban se sprehaja med usodnimi odločitvami, vezanimi na življenje in smrt, instrumentalno pa je obudil grunge iz obdobja Lauferjev in ga pomešal z eksperimenti elektronike, funka, alternative in popa. Kratka plošča neskočnih razsežnosti.

No, Mamut, na katerega se je čakalo in na katerega je bilo vsekakor vredno čakati, je morda njegova najbolj zrela in dovršena plošča v karieri. Zbirka pesmi o zadnjem poglavju življenje, hvalnica življenju in večnosti, instrumentalno neverjetno široka in mogoča, interpretativno pa preprosto neprekosljiva.

In tisti, ki so Urban & 4 doživeli v živo, vedo, da gre za posebno in nepozabno izkušnjo. Tisti, ki te izkušnje še nimate … kaj še čakate? Danes, v četrtek, 14.4. 2016 vabljeni v ljubljanski Orto bar.  

Hamo, Zaz in Vlado

Hamo & Tribute 2 Love 

Pol S

Ob izidu sicer odličnega prvenca z naslovom 2 zanimive slovenske blues rock skupine, zbrane z vseh vetrov, sta izstopali dve pesmi v slovenskem jeziku, ki sta delovali preveč štorasto in nenaravno. Blues in slovenščina pač ne gresta skupaj! No, in kot bi Matevž Šalehar - Hamo bral moje misli in se odločil dokazati, da gresta lahko tudi blues in slovenski jezik z roko v roki.  Posneli so deset skladb v slovenščini in dokazali, da je materni jezik vedno trpečega naroda kot ustvarjen za blues. Verjeli ali ne, celo pesem o nebodigatreba kartici Urbani, ki jo vedno iščemo po žepih in denarnici; lahko zveni fantastično, če jo ubesedi mojster lirike. 

In Hamo z vsako ploščo dokazuje, da je prav to - mojster. Ne le lirike, ampak seveda tudi interpretacije. Ne manjkata niti hita Greva še mal dlje in Gospa magister, tu je tudi imenitno sodelovanje z Vladom Kreslinom v skladbi Tiho. Govoriti o hitu je seveda relativno, saj boste Hamota težko slišali na katerem od najbolj poslušanih slovenskih komercialnih radiev. In če pustimo ob strani Hamota - njegov značilni raskavi glas … tudi fantje, ki sestavljajo Tribute 2 Love, so vredni pohvale - odlična ritem sekcija, razigrane kitare in  orgle, ki krasno bogatijo in širijo zvok ter popestrijo razgibane aranžmaje. 

Plošča, ki je narejena na pol? Nikakor! Je pa posneta v maniri starih vinilnih plošč, tako oblikovno kot vsebinsko. Še ste nostalgično pomislili na nakup vinilke, imamo za vas slabo novico - že lep čas so razprodane in to kar ročno oštevilčene, saj so bile izdelane v res omejeni nakladi. Želimo si lahko le, da bi Hamo nadaljeval tako produktivno in da nas kmalu pričaka še tretja plošča ...

ZAZ 

Paris, Encore!

Isabelle Geffroy je svojevrstna glasbena atrakcija, ki je v zadnjih petih letih osvojila takorekoč celo Evropo - njena neposrednost, francoska odprtost in na trenutke tudi njihova tipična nadutost (tako ponavadi pri nas govorimo o samozavesti, ki loči najboljše od tistih malce slabših), združena s svojevrstno glasbeno mešanico jazza, šansona, soula in popa, jo dela eno najbolj priljubljenih umetnic tega stoletja. Večina jo pozna po skladbi Je Veux s prvenca, a tisti pozornejši spremljevalci vedo, da se v njeni glasbeni skrinji skriva še veliko, veliko več. Tudi pesmi, ki jih je zaznamoval ali navdahnil Pariz … 

Naj so to čutne balade, razigrana popotovanja po živahnih pariških uličicah, energija zakajenih šanson klubov ali pa glasovna poigravanja in izpovedovanja … Paris, Encore! je koncertna uprizoritev odlične studijske plošče Paris, obogatena z DVDjem s koncerta, na kateri Zaz z glasbenimi kompanjoni dokazuje, da gre za enega največjih glasbenih fenomenov tega stoletja in da bo njena glasba odmevala še dolgo, dolgo časa. Morda jo pa kmalu znova vidimo tudi na slovenskih odrih?

Vlado Kreslin 

Če bi midva se kdaj srečala

Nova plošča nič več prekmurskega, ampak kar slovenskega Dylana prinaša nove zgodbe, nova popotovanja in lahko rečemo tudi nove mojstrovine. Ogromno gostov - kitarski virtuoz Vlatko Stefanovski, legendarni Ferus Mustafov, čutni bosanski pevec in pripovedovalec Damir Imamović, italijanska operna pevka Antonella Ruggiero in še mnogi drugi ter ogromno zgodb, kot jih zna pripovedovati in plesti le Vlado - o rekah, velemestih, minevanju, ljubezni, golobih, starih časih in spominih. 

Na plošči lahko tako slišite Vlada bobnati (kot je to počel v svojem prvem bendu Apolo) in pa njegovo Črno kitaro v flamenco verziji, v izvrstni priredbi Ariela Cubrie kot Esa negra guitarra in slišali boste neverjetno Lepa Sire v izvedbo senegalsko-kubansko-slovenskega blues kolektiva. Plošča je svojevrsten dnevnik spontanih druženj izjemnih glasbenih ustvarjalcev s celega sveta in čeprav se zdi, da pesmi nimajo nekega skupnega imenovalca, je po večkratnem poslušanju ta več kot očiten - glasba. Svoboda glasbenega ustvarjanja, ki ni omejeno z mejami, žanri, barvo polti ali jezikom, ki ga sodelujoči govorijo. 

Vlado glasbo kot univerzalni jezik razume tako kot je - čudovito. In kar je morda sploh občudovanja in predvsem spoštovanja vredno - Vladu kljub trem desetletjem neprestanega ustvarjanja in nastopanja ter prejemu vseh mogočih priznanj in nagrad še vedno uspeva redno dostavljati odlične plošče, na katerih ne beži pred preteklostjo, ampak se iz nje kvečjem napaja. In ni ga strah prihodnosti - le zakaj bi ga bilo?! Vsekakor pa Vlado uživa v slehernem trenutku sedanjosti, tako kot boste ob poslušanju te plošče tudi vi, danes in jutri. V vsakem trenutku, za vsako dušo se bo našla pesem.  

Kaj prinaša 17. Orto fest?

Že sedemnajsto leto zapored bodo aprilski večeri in noči preživeti v ljubljanskem Orto baru (oziroma klubu), saj so organizatorji znova poskrbeli za pester koncertni spored. Za uvod je dovolj napisati, da 1. aprila Orto Fest otvorijo Big Foot Mama, natančno štiri tedne kasneje ga bo zaključil punk fotr Pero Lovšin.

Časi, ko se je Orto fest povezoval zgolj z metalom in multižanrskom rockom so seveda mimo in tako se na odru zadnja leta predstavljajo tudi pop, hip-hop in etno glasbeniki. Glede na to, da je Orto eden redkih ljubljanskih klubov, ki priložnost ponudi tako neuveljavljenim kot drugačnim, to pravzaprav ne bi smelo biti presenečenje.

Letos bodo tako med drugimi oder Orta zasedli tudi Bro (7.4.), dub reggae podvig našega izjemnega pevca Mateta Brodarja, pa trnowski nindža Klemen Klemen (9.4.), katerega aktualni album S3P je kaj hitro postal klasika, tu je še hrvaški socialno angažirani hip-hop kolektiv Elemental (20.4.) in tudi prijetni drugačneži Čedahuči (23.4.), ki največ simpatij največkrat izzovejo prav na koncertih.

Otvoritveni prvoaprilski koncerti so vedno nekaj posebnega - spomnimo se le vrnitve Niet pred nekaj leti in kdo ve, kaj za letošnje leto pripravljajo Big Foot Mama? Spomnim se, ko sem skupino pred kakšnim desetletjem videl v zgornjem nadstropju Orta, kjer je bilo prostora za tistih 200-250 obiskovalcev in kako so se nam tresla tla pod nogami. Letos bodo skoraj zagotovo v dvorani, kjer bodo tla mirnejša, koncert pa zagotovo nič slabši.

Že naslednji dan (2.4.) se bo predstavil njihov bivši član, Miha Guštin - Gušti, ki je po odhodu hrvaške pevke Eme Gagro nekaj časa miroval, tokrat pa pričakujemo novo pevko in najbrž tudi nove pesmi. Pop rock, ki ga Guštvi obvlada. Kaj pričakovati od povratnikov, skupine, ki je zakrivila enega največjih slovenskih hitov devetdesetih? Ja, Leteči potepuhi se vračajo in to celo s Klemnom Tičarjem na čelu! Petega aprila bo jasno, koliko kemije je še med člani …

Gora je menda slovenski all-star band, čeprav stvar okusa - vam je glas Kevina Koradina (Tide) všeč ali ne, v živo jih boste lahko preverili 6.4., dva dni kasneje hrvaški soft-punkerji Hladno pivo, pa potem naši metalci Requiem (11.4.), kritiško vse bolj hvaljeni Flirrt (12.4.) in potem še malce pozabljeni Avven (13.4.), ki so se nekdaj gibali v vodah mističnega progresivnega rocka.

Sledijo trije dnevi, ko bo preprosto treba biti v Ortu. Najprej veliki hrvaški trubadur Urban & 4 (14.4.), ki sem ga, mislim, da ob izdaji plošče Retro ravno tako ujel v Ortu, kjer je poskrbel za enega meni daleč najboljših klubskih koncertov, naslednji dan (15.4.) predskupina Svinjske tačke in potem velikani slovenskega punka, eni in edini Niet, ki po prihodu pevca Boruta Marolta doživljajo ne le novo pomlad, ampak kar novo življenje, ki so ga proslavili s kar tremi svežimi studijskimi ploščami - Trinajst, Rokovnjači in V bližini ljudi ter končno izdajo plošče Srečna mladina, pa nastopom v Izštekanih, dvakrat razprodanimi Križankami in še bi lahko našteval … Skratka, Niet. In potem še Zoran Čalić Band (16.4.), ki se je pred približno dvema letoma še kot trio na enem sploh prvih koncertih nastopov predstavil prav v Ortu, seveda pa ga poznamo kot bivšega člana zasedbe Majke, nepogrešljivega člana Big Foot Mama, za seboj pa ima tudi že zanimiv solistični podvig pod imenom ElektroBuda. Upam, da skorajšnji izid prvenca je napovedal s skladbo U moru i plamenu, sodeč po tisti prvi koncertni izkušnji pa nas čaka odličen koncert retro rocka, prežetega z bluesom.

In ne, ni še konec. V svojem prepoznavnem stilu bodo ropotali Sausages (18.4.), zanimiv zna biti tudi nastop Sama Budne (21.4.), na obisk pridejo Zabranjeno Pušenje (22.4.), upam, da se bodo z novo glasbo predstavili tudi oživljeni Adam (26.4.), presenetiti pa utegnejo tudi zdaj ne več tako mladi idrijski punkerji Zablujena Generacija (28.4.). Pero Lovšin - kdo ve? Zadnja leta ga nosi od enega do drugega ekstrema, a če bo na oder stopil v punk-rock drži, bo za zabavo zagotovo poskrbljeno.

Na tem mestu ne morem mimo recimo lastnih želja … Res Nullius se menda vračajo in ker so znali vedno napolniti Orto, bi bili zagotovo odlična izbira. Vsekakor bi bili zanimivi klasiki Dan D ali pa Siddharta, ob dvajseti obletnici od izida prvenca tudi Srečna Mladina.

Presenečen sem, da se bodo v zanje majhnem prostoru predstavili tako Zabranjeno pušenje kot Hladno pivo, pa tudi Urban je vajen večjih odrov, tako na Hrvaškem kot v Sloveniji. Recimo, da sem na skrivaj upal na kanček poguma in drznosti organizatorjev in da bodo pripeljali hrvaške Brkove, ki imajo pred seboj dva nastopa v zagrebški Tvornici in potem prvoaprilskega v Beogradu. No, ob morda malce preveč mejnih Brkovih sem iz hrvaškega novega vala punka upal na Šank, morda Mašinko ali Krešo i Kisele Kiše …

Tisti, ki boste šli pogledat koledar, boste seveda opazili, da sem nekaj imen izpustil, ki meni osebno niso zanimiva, ker jih ne poznam, kar pa ne pomeni, da niso zanimivi oz. kvalitetni. Sicer pa mislim, da je po zgoraj zapisanem bolj ali manj jasno, da bo letošnji Orto fest poln odličnih koncertov.

Se vidimo v Ortu?