Big Foot Mama 20 let kasneje

20 let kasneje? Ja, 20 let kasneje, kot sem jih videl prvič. Na Novoletnem sejmu na Gospodarskem razstavišču, pol leta po tistem, ko so izdali Nova pravila. Koliko njihovih koncertov kasneje? Ne vem, kar nekaj. Od »ta velikih« sem bil le na 10-letnici v Križankah, zamudil pa tako 15. kot 20. obletnico, pa bil recimo na enem do super koncertov v Orto baru, ko sem mislil, da se bo zrušil strop, jih nekajkrat videl na Rock Otočcu, pa na predstavitvi zadnjega studijskega albuma Izhod v SiTi teatru in po drugih koncertih in da, videl sem jih tudi v petek, 2. oktobra v Areni Stožice.

Starša treh v petek zvečer (foto: Mare Vavpotič)

Razprodali so malo dvorano Hale Tivoli, razprodali so tudi veliko in teden dni pred koncertom napovedali Areno Stožice. In jo razprodali! Seveda se je takoj oglasilo nekaj nevoščljivcev, zakaj niso dali v prodajo še zgornjega ringa. Moje mnenje je, če bi se odločili za Stožice še kak teden prej, bi z lahkoto prodali tudi zgornji ring. Pa kljub temu – razprodali so Areno Stožice!

Kakšen koncert je to bil? Lahko bi rekli, da so šli na nek način po stopinjah Metallice, ki je svoj 30. rojstni dan v domačem San Franciscu praznovala štiri dni, v tem času odigrala takorekoč vse pesmi in da so na odru gostili (skoraj) vse, s katerimi so v tridesetih letih tako ali drugače sodelovali. Big Foot Mama so praznovali »le« en dan in mirno lahko rečem, da so položili čvrst temeljni kamen za naslednjih 25 let.

Prepričan sem, da je vsak pogrešal katero pesem in da mu je bila katera odveč. Osebno sem pogrešal Krila in Buldožer in ob vseh gostih sem pogrešal dva – Davida Slugo in Fidžija Bossa, Brasci pa bi svoje lahko dodali še v Nov dan (če bi ga seveda igrali).

Ampak hej, to so si oder znova delili z Guštijem – pričakoval sem, da mu bodo vseeno namenili nekaj več pozornosti; da smo v Zadnji poraz slišali lahko kitarski trio Mršnik-Kalebić-(Stojanović); da je v vsej svoji super luči končno zaživel Lovro z gostom Rokom Gerbcem na saksofonu, da sta bila tam Neisha in Davor Klarič in da so prišli Fantje s Praprotna in najprej samostojno izvedli Nekaj sladkega, potem pa še skupaj z Big Footi Pomlad, da je solo izvedba Neki sladkega zvenela bolj doomovsko kot kdajkoli prej in da so s Perom Lovšinom izvedli najprej Najboljši par, potem pa še Bandiero Rosso. Pa Irena Preda v Oklepu in Nina Kay v Kratek stik … Na odru so bili tudi Borut, Tomi, Jernej, Tokac in Tone, a tokrat niso peli Kozlam, ampak bojevito Nove zmage. Rivali? Ne, prijatelji, kolegi, soborci za slovenski rock.

In nikakor ne gre spregledati fantastičnih izvedb Sam' prijatla, Garbage, Mala nimfomanka, Nisem več s tabo in seveda zaključne Rola se. Kakšen neverjeten občutek, ko okoli 10000 ljudi diha in poje kot eno!  

Težko je govoriti o vrhuncih na tako odličnem koncertu, a za nekoga, ki skupino spremlja tako dolgo (20 let), je bila prav posebna vsekakor res čisto prva postava Big Foot Mame, ki je septembra 1990 odigrala famozni koncert na Šentviški gimnaziji in 25 let kasneje nastopila pred nabito polnimi Stožicami. Zaigrali so Should I Stay or Should I Go, a za tisti pravi vrhunec je poskrbela postava Big Foot Mame iz leta 1993 – Habula, Kos, Steržaj in Gušti, ki je tako suvereno odigrala pesem Prid rajš k men', da fante ob tej priložnosti izzivam, da pesem posnamejo v studiu in javno izdajo. To bo hit!

Ne znam si predstavljati, kakšen je občutek stopiti na oder pred 10000 zvestih poslušalcev, ki znajo vsak verz vsake tvoje pesmi? Najbrž fantastično! Vsekakor pa so lahko na ta dosežek nadvse ponosni. Moja prva misel med in po koncertu je bila – »Pa imamo naše Stonese!« In še danes stojim za tem – imajo nalezljive kitarske riffe, imajo pesmi, ki še dvajset let kasneje zvenijo super in ki jih znajo vsi, na njihove koncerte hodijo že cele družine (dve ali celo tri generacije) in so suvereni odrski performerji, ki so prehodili pot iz trnja do zvezd.

Je bila to naslednja velika stvar po Siddhartinem (Plečnikovem) Stadionu? Vsekakor! Si upam napovedati praznovanje 30. obletnice Big Foot Mame na stadionu? Rekel bom, da si fantje to zaslužijo in da so bržčas edini slovenski rock band, ki to lahko kredibilno spelje brez plesalcev in simfonikov oziroma na način, da bo v ospredju glasba in ne odrski performance. Danes lahko rečem, da je več kot očitno, da je za Siddharto tisti stadion prišel prezgodaj in uspeha niso mogli nadgraditi – ne s prodorom v tujino, ne s kakšnim večjim koncertnim dosežkom (pa fantom kapo dol za tivolski Maraton) – če je ta v Sloveniji seveda sploh mogoč?! Big Foot Mama so do razprodanih Stožic prišli počasneje, bolj potrpežljivo in lahko rečemo, da tudi bolj naravno.

Morda se za 30. rojstni dan spustijo nazaj na klubski nivo, v kakšnem primernem klubu vsak večer odigrajo vsako ploščo v celoti, povabijo vse goste in potem za veliki finale »odžgejo« še »best of« koncert.

Pa še enkrat – vse najboljše, hvala za vse in na naslednjih 25!

P.S.: In ker sem šel v petek na koncert v prvi vrsti uživat, nimam prav nobene fotografije ali videa. In da boste na tekočem, si lepo galerijo oglejte na Facebook strani Big Foot Mame.  

Big Foot Mama - 25 let rock'n'rolla

Kdo bi si leta 1990, ko je skupina Big Foot Mama odigrala prvi koncert na Šentviški gimnaziji, da se bo zgodba nadaljevala in pisala še četrt stoletja kasneje? Najbrž nihče. A Big Foot Mama so bili v tistem trenutku tisti, ki so prevzeli žezlo rock’n’rolla v Sloveniji in ga kljub posameznim padcem niso izpustili iz rok. Sam sem skupino začel spoznavati nekaj let kasneje, ko sem že ugotovil, da je rock tisto (edino) pravo in ko Slovenija takorekoč ni imela nobene prave rock skupine. Šank Rock so bili zame vedno preveliki šminkerji, Niet (OK, punk skupina) so takrat prenehali, Pero Lovšin je ugasnil Sokole, Requiem še niso bili tisti pravi, Sausages so se iskali (sami sebe in Gorana Breščanskega, ki je takrat še pel pri Hot Dog), Siddharta se še niso prebili, Zmelkoow so bili lokalni fenomen, Res Nullius so ravno tako šele dobro začenjali in še in še bi lahko našteval). In lahko bi rekel, da so se meni potem zgodili Big Foot Mama, kar je bilo najbrž primerljivo s kakšnim najstnikom, ki so se mu sredi osemdesetih zgodili Niet. Vau!

Začelo se je …

Začelo se je nekoliko drugače, a za skupino nadvse poučno, saj so se sprva kalili kot spremljevalna skupina Perotu Lovšinu, potem, ko je ta razpustil Sokole in se o skrivnostih rock’n’rolla učili od velemojstra. Andrej Kos, prvi pevec skupine, je kaj kmalu ugotovil, da ostali člani mislijo preveč resno in tako se je skupini kmalu pridružil Grega Skočir in tako je nastalo jedro skupine, ki se do vse do danes skoraj ni spreminjalo. Glavni pisec besedil je bil kitarist Miha Guštin - Gušti, ritem sekcijo sta tvorila basist Alen Steržaj in bobnar Jože Habula, solo kitaro je igral Danijel Gregorič in za mikrofonom je stal Grega Skočir. Po četrti plošči - Doba norih (2001), je Gušti zapustil skupino in odšel na uspešno solistično pot, zamenjal pa ga Zoran Čalić, ki ga večina pozna po delo s kultno hrvaško zasedbo Majke. In tako je zdaj že dobrih deset let oziroma priljubljenega Zokija težko označujemo kot "tistega ta novega", saj je v skupini dlje kot Gušti ... Kako se je začelo zame? Big Foot Mama so v začetku leta 1995 nastopili v oddaji Roka rocka, ki jo je na nacionalki vodila Mojca Mavec in odigrali pesem Buldožer. Ja, zgodili so se mi Big Foot Mama! Naslednji dan sem šel pred šolo v trgovino vprašat, če imajo CD Nova pravila. Niso ga imeli! Zato sem si kupil kaseto. In mislim, da kakšen mesec kasneje še CD ...

Z Guštijem …

Tisti, ki so redno obiskovalci njihovih koncertov in poznajo diskografijo, vedo, da skupina še vedno najrajši posega v obdobje prvih dveh plošč - Nova pravila in Kaj se dogaja? Sredi devetdesetih, ko se je scena izgubljala v poceni technu in instant uspešnicah, je bil bazičen in čistokrven rock’n’roll, ki se je napajal predvsem v Partibrejkersih, osvežitev in lahko se le vprašamo, kaj bi bilo, če ne bi bilo tedaj Big Foot Mame. Bi se zgodili Siddharta, Dan D, Mi2, Elvis Jackson in še mnoge druge skupine, ki so prišle in odšle, Big Foot Mama pa so ostali?! Big Foot Mama prvič v živo - skupino sem prvič videl v živo decembra 1995 (pa še ta "v živo" bolj pogojno, saj je, če me spomin ne vara, tedaj le Grega Skočir pel v živo) v sklopu Novoletnega sejma na Gospodarskem razstavišču. Imam pa s tega nastopa doma še vedno plakat s podpisi vseh petih članov skupine!
Tretja dimenzija in predvsem Doba norih pa sta že predstavljali določen odstop od začrtane rock smeri, saj so se spogledovali tako s skajem, surfom, popom kot tudi elementi elektronike in čeprav sta tudi ti dve plošči ponudili kar nekaj uspešnic - npr. Led s severa, Dolg nazaj, Nov dan, Tattoo, Oklep, Kon’c sveta, je člane skupine nepripravljene ujela slava in vse bolj se je zdelo, da se bo moralo zgoditi nekaj velikega, da bo skupina še naprej delovala. V spominu je ostal tudi njihov nastop v Izštekanih, ko so se ne le izštekali, ampak bili tudi odštekano drugačni. Škoda, ker niso tistega koncerta nikoli uradno izdali.

… in brez njega.

Tedaj so se zdele možne samo tri poti - brez Grege Skočirja kot takrat zelo problematičnega frontmana, brez Mihe Guština, ki je bil glavni kreativec skupine in je zvok želel popeljati v drugo smer ali pač sploh konec skupine.

Gušti je bil tisti, ki se je odločil, da za dobro skupine in seveda tudi zaradi samega sebe, zapusti skupino in odide na svoje. Njegov prvenec Dolce Vita, na katerem so se mu kot gosti pridružili številni pevci in pevke (Alya, Bajaga, Borut Marolt, Polona Kasal, …), pa še danes velja za eno najboljših pop plošč zadnjih let.    

Po treh letih (vmes so izdali še zbirko največjih uspešnic z dvema novima skladbama) se je skupini uspelo vrniti - z novim članom, Zoranom Čalićem, prekaljenim kitarskim veteranom mnogih bitk, ki je v skupino vnesel veliko svežine, odlično ploščo 5ing in z vrnitvijo k bazičnemu zvoku, ki jih je krasil na prvih dveh ploščah. Sledilo je veliko praznovanje 15. obletnice skupine, kjer so jih s priredbami njihovih skladb počastili številni kolegi, zbrano občinstvo pa so vsekakor najbolj presenetili in nepričakovano tudi prepričali člani Ansambla Lojzeta Slaka s čudovito predelavo pesmi Neki sladkega.

In če so na 5ingu vse skupaj še nekako skrili, se je na naslednji, zelo hedonistični plošči Važno, da zadane, močno začutila Guštijeva odsotnost, saj je Steržajeva lirika vseeno prešibka in včasih preprosto nesmiselna. Plošča je šla navkljub številnim koncertom mimo, sam sem v tem obdobju zavedel, da sem morda postal prestar (krivo je bilo morda tudi to, da sem o skupini poslušal govoriti navdušene najstnike, ki so poslušali pesmi Janeza Bitenca in Hajdi, ko sem znal jaz Nova pravila na pamet) potem pa je trajalo kar dolgih pet let, odličen dokumentarni film Tist’ dan v tednu, ki je razkril marsikatero zakulisno dogajanje ter seveda veliko praznovanje dvajsete obletnice skupine, da smo dočakali novo ploščo.

A tudi od tega so minila že tri leta, odkar so predstavili Izhod … ni šlo za apokaliptično napoved sveta ali napoved konca skupine, temveč bolj za odpiranje novih vrat. Na široko so jih odprli vsem novim oboževalcem, ki se morda še rodili niso, ko je izšel njihov prvenec in znova so jih odprli tistim, ki so se želeli s skupino postarati, pa jim moderna smer okoli četrte plošče ni ustrezala.

Izhod je na nek način 5ing na potenco, sploh v živo skladbe zvenijo še bolj udarno in divje kot na plošči, kjer je producent Žare Pak vedel, kaj vse lahko izvabi iz fantov. Ducat skladb prinaša nekaj več raznolikosti, kot jo je bilo moč slišati na prejšnji plošči - zaključna, baladna Kratek stik močno spominja na Skrit v sencah, Bruno je navihan s skajem navit rock, Nor sigurno ne se spogleduje s countryjem, vse ostalo pa je seveda rock’n’roll. S potenco in na potenco, kot je tudi treba. Žalost in jeza, življenjske preizkušnje in odločitve, ljubezni in razočaranja, humor in filozofija … vse boste slišali, če boste poslušali.  

Na koncertih in tudi na drobcih plošče se bolj kot kdajkoli od prvenca naprej čuti vplive - v prvi vrsti zgodnji The Rolling Stones, The Who, Led Zeppelin, Partibrejkers, The Ramones in še bi lahko naštevali po zlati zgodovini rock glasbe. Big Foot Mama niso nikoli skrivali navdušenja, tokrat pa so se vzornikom tudi poklonili. Izhod je še danes odlična in nadvse zabavna glasbena pustolovščina v rock’n’roll svetu.

Prihodnost

Let 25

Z oboževalci so se že družili v Berlinu, izbirajo skladbe, izdali so dvojno zbirko največjih uspešnic Let 25 z novo skladbo Nove zmage (ki so jo posvetili slovenski košarkarski reprezentanci, hkrati pa obeležuje prvih in napoveduje naslednjih 25 let), pripravili so posebno mobilno aplikacijo, s pomočjo katere ste oboževalci ves čas obveščeni o najnovejšem dogajanju in bili deležni še kakšne ekskluzivne poslastice in seveda se že pripravljajo na veliki koncert, ki se bo zgodil v petek, 2. oktobra. Najprej so razprodali malo dvorano Hale Tivoli, nato veliko in naposled koncert prestavili v Areno Stožice. In upam si trditi, da bo v petek tudi ta polna - starih in mladih. Tudi letos jim bodo družbo na odru delali številni glasbeni prijatelji - od Andreja Kosa, Guštija, Slavena Kalebiča in Mateja Mršnika, ki sta nekajkrat vskočila na prazno mesto kitarista, pa Neisha, Buco, Pero Lovšin, Fantje s Praprotna, po petindvajsetih letih bo znova igrala tudi čisto prva zasedba Big Foot Mame. Nekaj gostov nisem naštel in ne bi me čudilo, če fantje kakšno presenečenje še pripravljajo oz. skrivajo. Še nekaj dni ...    

Brkovi v živo!

Zadnjič sem že namenil nekaj prostora super skupini Brkovi, ki je med najbolj znanimi proizvodi hrvaškega DIY glasbenega dogajanja, minuli petek pa sem imel priložnost to nenavadno glasbeno bando slišati še v živo in se prepričati, ali je na njih res kaj več ali gre le za muho enodnevnico.

Od nekdaj sem bil zelo skeptičen do skupin, ki posnamejo izvrstne plošče, potem pa “počepnejo” pod pritiskom v živo. Nenazadnje so koncerti tisti, ki prepričajo občinstvo, da bodo kupili tvojo glasbo ali pač ne. Vedno me zanima, ali je skupina sposobna improvizacije v živo, kakršnekoli nadgradnje, preprosto - ali mi lahko dajo nekaj več ali ne?

Sem bil pred petkovim koncertom skeptičen? Sem. Brkovi so mi res prijetna popestritev vsakdana, njihova glasba ventil za sproščanje napetosti in če bi me v živo razočarali … Poleg tega sem na koncert “zvlekel” še svojo drago, torej čisto mimo sporočilnega koncepta mačističnih Brkova, a vem, da tudi ona potrebuje ventil za slabo voljo in vsakdanje težave.

Koncert na mariborskem ŠTUK-u so začeli koroški Rolling Bastards, glasen trio, ki se klanja Motorheadom, a niti v predelavah niti v avtorskih pesmih ne sežejo do kolen niti ljubljanskim Metropolis, kaj šele vzornikom. Hrupen začetek, s preveč pozabljenimi besedili in včasih ne najbolj prepričljivega šundra.

Pred slabim desetletjem bi se postavil v prvo vrsto, si nekam zapisoval vrstni red odigranih pesmi in v glavi že sestavljal članek / poročilo … na srečo so ti časi bolj ali manj mimo in zadnja leta na koncerte hodim predvsem uživat. Telefon pospravim v žep, fotoaparat je doma, ušesa pa so našpičena. V formi gre za brezkompromisen punk band, ki v studio v svoj izraz spletno vpleta elemente turbo-folka, ki pa se na koncertih skrijejo in ostanejo prisotni v posameznih glasovnih “izpadih” in seveda sporočilnosti.

Brkovi so odigrali številne uspešnice, jih kar nekaj izpustili, ves čas malce provocirali, pri čemer prednjači predvsem pevec Shamso 69, namazan z vsemi žavbami in sposoben improvizacije. Basist Tomac je bil oblečen v, hm … dres v barvah nemške zastave, vsi člani so okrašeni z “zlatnim lancem” in delujejo kot tipi, ki jih je nekdo pet minut pred koncertom zvlekel izpred televizorja, ki je prenašal prenos nogometne tekme prve hrvaške nogometne lige.

Ampak, ko kvintet enkrat zasede oder … je ta njihov. Ne le oder, tudi dvorana, pa čeprav so v njej pomešani rockerji, punkerji, metalci, kakršnekoli alkoholne pijače potrebni študentje, skinheadi ali pač naključni obiskovalci ŠTUK-a. Zame je bilo presenečenje, da ljudje poznajo besedila, saj sem mislil, da brkati val v Slovenijo ni niti pljusknil, kaj šele, da je zmočil toliko ljudi. In prav je tako! Brkovi si zaslužijo pozornost, zaslužijo si, da greste na njihov koncert, da koga posredno ozmerjate s k***o, p***o, se ga pošteno napijete in j***e mater vsem po spisku (bivšim, prihodnjim, županom, politikom iz te ali one strani, zlobnim in nevoščljivim prijateljem, ___________________, …). Ker je včasih pač treba. Pa saj imajo fantje tudi nežno plato in si nekje globoko v sebi (sploh v predelu pod pasom) želijo zgolj ljubezni.

Vesel sem, da sem jih imel priložnost videti in slišati v živo in vsekakor mislim, da ni bilo zadnjič. Kdo bo dovolj pogumen, da jih pripelje v Ljubljano? V Zagrebu so osvojili Tvornico in Dom sportova … en tak hrvaški DIY festival bi prav prijal - Brkovi, Šank, Gužva u 16-ercu, Mašinko, ...