Priznam, s Siddharto imam že takorekoč njihovo celotno kariero “težave”, saj se mi zdijo preveč studijski in premalo živi, a jih kot svojevrsten slovenski rock fenomen seveda spremljam. Pozorno. In tako nisem zamudil priložnosti, da bi predpremierno slišal njihovo novo ploščo Ultra, s katero bodo dopolnili poletno izdajo plošče Infra in dvajseto obletnico obstoja.
 |
| foto: Lidija Mataja |
Moj spomin na Siddharto seže tja v leto 1996, ko so nastopali na zaključku dijaško-študentskih dni v diskoteki DC-9 Dakota in sicer kot predskupina Vladu Kreslinu. Celoten repertoar so imeli takrat v angleščini, zaradi študijskih obveznosti je bil odsoten saksofonist Cene Resnik, a mi je bilo po le nekaj pesmi jasno, da poslušamo nekaj velikega, nekaj, kar je bilo tedaj pred časom. Prvenec ID je to potrdil, z drugo ploščo Nord so potencial še potrdili in že zelo zgodaj v svoji karieri poskrbeli za enega od vrhuncev ne le lastne kariere, ampak kar slovenske glasbe - razprodali so Plečnikov stadion in tam nastopili ob podpori Simfoničnega orkestra in plesalcev.
Ustvarjanje naslednika Norda, se je sprevrglo v Sago …
In kaj storiti, ko si dosegel praktično vse, kar je v našem prostoru moč doseči? Ozreš se preko meja. Trdo pristaneš na tleh. Se pobereš, dvigneš glavo in želiš dokazati, da je mogoče še več, še boljše. In mogoče je bila plošča Rh- res veliko več kot Nord, a je bila že tedaj tako polna vsega, da je bilo jasno, da višje in morda celo širše ne bo šlo. Slovenska stadionska in potem dvoranska turneja sta bili brci v temo. Sledil je nastop v Izštekanih in potem občudovanja vredni Maraton, na katerem so v razprodani Hali Tivoli zaigrali vse, kar je bilo moč zaigrati.
 |
| foto: Lidija Mataja |
… pravcati Maraton, med katerim pa je skupini zmanjkalo Petrolea
Sledilo je nenavadno obdobje, ko se je govorilo marsikaj - basist Jani Hace je veliko delal z drugimi glasbeniki in oživil kariero Alenki Godec, pevec in kitarist Tomi Meglič se je začel posvečati gledališču, rojevati so se začeli otroci, glasba pa … Petrolea je bil poskus vrnitve h koreninam, Saga vse prej kot to in VI zgolj nadgradnja, v času katere pa so bili fantje nekajkrat primorani obračati kompas. Ni šlo! Ni šlo na stoženskem stadionu, ni šlo s producentom Rossom Robinsonom, ki bi jim morda odprl kakšna vrata v tujini, če bi se bili fantje takrat pripravljeni žrtvovati. No, predvsem žrtvovati svoj čas in svoj denar. Poleg tega je lokalni MTV izgubil svojo lokalnost (beri: os se je iz Ljubljane prestavila v Beograd), komercialne radijske postaje so začele slepo verjeti tujim svetovalcem in Siddhartina glasba zanje (beri: za njihove posiljene poslušalce) ni bila več primerna, na prste ene roke pa bi lahko našteli glasbene TV-oddaje, kjer je moč videti videospote, ki so bili pri Siddharti vedno nekaj posebnega..
Fantje imajo svoj ID, a so nekje izgubili svoj “mojo” …
 |
| Infra |
In še nekaj je, kar je bilo morda skozi vsa ta leta prezrto in zamolčano. Siddharta so napolnili bežigrajski stadion, hrvaški Hladno pivo so razprodali Jarun, srbski Van Gogh beograjsko Areno in če ste kdaj obiskali kakšen avstrijski, italijanski, nemški ali češki rock festival, ste bili tam zagotovo priča nastopu lokalnega glasbenega fenomena. Siddharta so in bodo ostali lokalni, tj. slovenski glasbeni fenomen. Zakaj je uspelo Laibachom? Zato, ker so bili izzivalni. Zakaj uspeva Elvis Jackson? Ker so brezhibno ameriški in žurerski ter ravno prav odtrgani, da lahko polnijo klube do 500 ljudi. Zakaj so evropska glasbena atrakcija postali bosanski (roko na srco, so kar ex-jugoslovanski) Dubioza Kolektiv? Njihova sporočila so preprosta, so uporniška in zapeta v jeziku, ki ga v vsaki evropski državi govori in razume bistveno več ljudi kot slovenščino. Tomijeva angleščina kljub šoli ni prepričljiva, njihovih besedil pa že Slovenci ne razumemo najbolje. Poleg tega so se znali vedno malo ozirati po tem, kaj in kako se dela v tujini - učili so se od Laibach, budno spremljali Rammstein in kukali k Metallici. Prav zato so izmed vseh slovenskih skupin tako dobro organizirani in ničesar ne prepuščajo naključju in kakorkoli paradoksalno z vsem napisanim morda zveni - Siddharta so za Slovenijo preveliki. A se hkrati ne morejo sprijazniti, da so v tistem velikem svetu tam zunaj majceni. Majhne ribe v zeloo velikem jezeru. Kaj jezeru, morju! In morda bi bilo zanje bolje, če bi tedaj zaplavali skupaj s katero od večjih rib ...
“Jaz sem Vladimir Benzen, artist posebne sorte / ker če sem tak, kot drugi, ne morem biti srečen / raje sem krneki, kot da sem povprečen.” Slon in Sadež
Dve plošči v šestih mesecih kot eksperiment ali ...
 |
| Ultra |
Siddharta letos praznuje 20. obletnico delovanja in odločili so se jo kronati z dvojno ploščo oziroma z dvema ploščama. Dva primera iz ne tako daljne zgodovine hard rock glasbe zgovorna pričata, da to ni nujno najboljši način ponovnega naskakovanja vrha - Guns N’Roses in njihov dvojček Use Your Illusion je imel nekaj fantastičnih skladb, ravno prav za eno (!) odlično ploščo, po realni oceni bi jo še nekoliko slabše odnesli Metallica z Load in Reload ploščama, ki sta takrat nakazovali določene spremembe. Dandanes je sicer jasno, da je kar nekaj pesmi uspešno prestalo test časa, a vseeno - dvojne naj bodo zbirke uspešnic, koncertne plošče, ne pa redne studijske izdaje. No, pa tudi naši Dan D so letos s ploščo DNA D storili nekaj podobnega, le da so oni na dveh ploščah izdali takorekoč iste pesmi, le da bi za ene lahko trdili, da so čvrsti, rockerski demo posnetki, drugi pa pač nekaj novega, drugačnega in morda tisto, kar lahko od njih pričakujemo v prihodnosti.
Infra je izšla junija - nenavadna, umirjena, kar preveč prijazna plošča, ki je ponudila dve uspešnici - Ledeno in Piknik. Nič posebnega, nobenega pravega presežka, ob poslušanju določenih pesmih se je za vprašati, če so se začeli norčevati iz samih sebe.
In prihaja Ultra, ki jo z laibachovsko navdahnjenim uvodom Volk Q Ovce odpre Miha Šalehar, večina pa bo z ušesi zastrigla ob skladbi In Levitation, v kateri so Siddharta moči združili z Umekom ter zaključni Strele v maju, v kateri gostuje eden največjih interpretov zadnjih dveh desetletij - hrvaški pevec Urban. Splošen vtis? Jasno je, da so znova želeli pokazati vse, kar znajo. Svoj piskrček je dodal še producent Dejan Radičević, a plošči vsaj po prvem vtisu manjka tisto nekaj. Plošča je instrumentalno zelo polna, morda še bolj kot Rh-, instrumentalni deli v skladbah so zelo dolgi, a je na ta račun plošča lirično šibkejša.
In v tem trenutku si je težko predstavljati, da je katerakoli izmed teh skladb nova B Mashina, Samo edini, Ring, Pot v X, … težko si je predstavljati, da bomo katerokoli od teh skladb čez pet let poslušali na koncertih. Skupaj bi Infra in Ultra sestavljali povsem solidno ploščo, ki bi se čez čas usedla v ušesa. Res pa je, da si tudi težko predstavljam, da fantje hočejo ustvariti Nord 2 ali pa kateregakoli od hitov številka 2 in 3 (oziroma tega zagotovo ne bodo priznali), prav tako kot sem prepričan, da bodo zadovoljni stali za svojim delom in da so trenutno na tisti točki v karieri, ko jim postaja malce vseeno, kaj si o tem mislijo drugi. A njihovi poslušalci so odrasli, tisti mlajši so našli nove junake, raven glasbenega okusa pa je zadnja leta drastično upadla in velika večina več ne loči zrnja od plev.
In eno naj bo jasno - Ultra je nadvse kvalitetna plošča. Žal pa so Siddharta tisti, ki so letvico že na začetku kariere postavili zelo visoko in je medtem že nekajkrat podrli in spustili nižje. Kako dolgo še? Kako nizko še?!
Objavljeno v tedniku Sedem, 11.12.2015
