Zdi se nesmiselno nekoga omenjati kot legendo, če še vedno ustvarja, a obstajajo izjeme in v našem glasbenem prostoru si naziv legend zaslužijo tudi Niet. Sploh, ker so šli in preživeli trnovo pot do pekla in nazaj …Začetki
Skupina nastane v divjih časih, ko v Jugoslaviji ni bilo najbolj jasno, kaj se bo zgodilo po smrti maršala Tita, ko si je mladina želela več svobode in ko biti uporniški glasbenik ni bilo najbolj priporočljivo. Sploh pa ne pri oblasteh! Kitarist in avtor Igor Dernovšek, bobnar Tomaž Dimnik, basist Aleš Češnovar in pevec Primož Habič so se zbrali iz različnih punk in HC zasedb in kmalu postali gonilo ljubljanske HC scene.
Še danes se lomijo kopja, zakaj Niet niso ostali zvesti svojemu HC zvoku - slišite ga lahko na prvih posnetkih, ki so seveda del večine kompilacij, ki so izšle v zadnjem desetletju in pol. Dobro minuto trajajoče skladbe Srečna mladina, Zastave, Melanholija, Umiranje imajo močno sporočilnost in so še dandanes aktualne. Najbolj preprost odgovor je najbrž ta, da so se želeli kot skupina razvijati, da so napredovali kot avtorji in da njihova kasnejša besedila niso bila več najbolj primerna za HC podlago, ampak bolj za melodičen punk zvok.
Skupina vadi, nastopa in ustvarja - do konca leta 1984 izdajo svojo prvo kaseto, na kateri je tudi prva velika uspešnica Depresija, v tem obdobju z njimi na kratko sodeluje tudi pevka Tanja Ukmar, nastopijo na tedaj najpomembnejšem slovenskem festivalu Novi Rock in posnamejo danes kultno Lep dan za smrt. V naslednjih dveh letih na skupino pritisnejo oblasti in fante počasi vpokličejo na obvezno služenje vojaškega roka (1 leto), v prvi polovici leta 1988 posnamejo še zadnje posnetke s Primožem (Sam in Tvoje oči) in nato razpadejo.
Lani je pri švedski založbi NE! Records izšla vinilna (kot bonus je priložen CD) plošča Srečna mladina, s skladbami z istoimenske kultne kasete ter še tremi bonus skladbami (Lep dan za smrt, Heroj, Vijolice), ki je pravzaprav obvezen del zbirke vsakega ljubitelja Niet in punk glasbe.
Primož Habič umre
Maja ‘91 Primož Habič umre zaradi prevelikega odmerka, odide med legende, Niet pa se zapišejo v kolektivni spomin generacije, ki se je spreminjala. To je bil čas, ki je bil prelomen tudi za Slovenijo in v tistem osamosvojitvenem času, ki ga je zaznamovala tudi desetdnevna vojna, je skladba Lep dan za smrt postala himna generacije, ki je takrat iskala mesto pod svobodnim soncem.Dve leti kasneje Igor Dernovšek poskusi z obuditvijo skupine, posnamejo celo nekaj novih skladb (ob nekaj angleških tudi Ruski vohun in Bil je maj), a je vse skupaj deležno neupravičeno neprizanesljivih kritik in Igor skupino dokončno ugasne. Ampak tudi oni so spoznali resničnost pregovora “Nikoli ne reci nikoli” in po petnajstih letih oziroma marca 2008 v Ortu baru pripravijo presenečenje in se v takorekoč izvirni zasedbi ter z novim pevcem, Borutom Maroltom (Prisluhnimo tišini) predstavijo morda močnejši kot kdajkoli.
Novi Niet
Po Borutovem prihodu v skupino dvakrat napolnijo Križanke, izdajo retrospektivni CD z dvema novima skladbama Vsak dan se kaj lepega začne ter Strah in krik (še iz Habičevega obdobja, a z Maroltom na vokalu), končno izdajo tisto pravo ploščo Trinajst (ki je pravzaprav njihova prva prava studijska plošča!), nastopijo v radijski oddaji Izštekani, navdušujejo na koncertih širom po Sloveniji, pred dvema letoma pa so za gledališko igro Rokovnjači posneli še odličen istoimenski “soundtrack”. Skupino v tem obdobju zapusti basist Aleš Češnovar, nadomesti ga Janez Brezigar, kar pa na sam zvok skupine seveda ne vpliva. Rokovnjači, ki bi lahko postali prva prava slovenska punk opera, žal nisi nikoli dočakali pravega potenciala. Skupina je ploščo sedmih skladb sicer ustvarila na podlagi klasičnega dela Rokovnjači Kersnika in Jurčiča. Besedila so navdahnjena z vsebino literarne predloge, napisana v starinski slovenščini, ki prekipeva od jeze in ponosa. Divja punk in na trenutke kar hard core podlaga, ki ji poseben pečat vtisnejo še orgle, služi kot imenitno ogrodje besu in času primernemu pozivu k revoluciji. Le prisluhnite pesmimi Bogatun, Dva čevlja od tal, Naj crkne rokovnjač in krasnemu duetu s Severo Gjurin Pod staro jablano.
SedanjostLani jeseni so Niet izdali novo studijsko ploščo V bližini ljudi, ki so jo za spremembo posneli s producentom Žaretom Pakom, za ogrevanje ponudili zanimiv, umetniški “road trip” film/video Mislila sva, da nama bo uspelo. Pesem, ki jo otvori značilen in nezgrešljiv nietovski kitarski riff in je spevna pesem polna upanja, ki nadaljuje zgodbo, ki jo je začrtal album Trinajst (mnogi bodo zagotovo vlekli vzporednice z odlično skladbo Dekle izza zamreženega okna).
Na V bližini ljudi se še vedno jezni, ostri in socialno angažirani. Igor Dernovšek ostaja odličen pisec in Borut Marolt fantastičen interpret. Zgodbe o nesrečni ljubezni, nerazumevanju posameznika v okolju in okolja z vidika posameznika, splošno stanje duha, iskanje izhoda in boljšega življenja. Ja, zgodbe, ki jih slišimo in vidimo na vsakem koraku.
Treba je omeniti še literarni prvenec Boruta Marolta Kako se znebiti trupla?, v katerem je Marolt zajel tako svoja doživljenja kot pevec punk-rock zasedb in kot profesor v Zavodu za vzgojo in izobraževanje mladostnikov s težavami v vedenju in čustvovanju v Logatcu. Glavni junak Tomaž je pevec skupine Indiramoro, ki je tik pred velikim prebojem in uspehom na sceni, z očetom ne le, da ima slabe odnose, ampak odnosov sploh nimata, zadnji žebelj v krsto pa zabije njegovo dekle, ki ga zapusti in Tomaž zapade v divji, nekaj let trajajoč vrtinec iskanja samega sebe. Skače iz postelje v posteljo, poskusi vse mogoče opojne substance, se upira vsem in vsakomur, s prijateljem Ernestom odide na proteste v Genovo in od tam naprej na Portugalsko ter naposled domov.
In doma, v Sloveniji, kjer po letih odsotnosti velja za legendo, se mu življenje še enkrat več obrne na glavo. Roman deluje brezčasno, pa čeprav se dogaja v za generacijo X nadvse problematičnem času po osamosvojitvi Slovenije. Tomaževa generacija je morala odrasti, saj je bila nenadoma vržena v nek nov, realnejši in krutejši svet, kjer vlada predvsem ego. Mnogi so na poti iskanja poti v boljšo in lepšo prihodnost v njem propadli, postali truplo. Na neki točki bodo tudi to obdobje in z njim svet ter izkoriščevalski posamezniki propadli, a po drugi strani je jasno, da je današnja, t.i. Indigo generacija podobno izgubljena in bo štetje “trupel” čez nekaj let še toliko bolj strašljivo.
Mnogi jim danes očitajo komercializacijo, nekateri so glasni, da so bili edini pravi Niet tisti s Habičem (pa čeprav se nekateri niti rodili niso, ko je Primož zapustil svet) in da niti punk niso več, a vsi ti očitno niso poslušali še kako punkerskih besedil na zadnjih ploščah (kdo bi si mislil, da bomo Jurčiča in Kersnika kdaj omenjali kot prabotra slovenskega punka?!) in niso bili na nobenem koncertu, da bi se prepričali, koliko energije je v skupino vnesel Borut. Prikimali pa mi bodo najbrž tisti, ki so objektivno spremljali skupino že v osemdesetih, da so Niet danes večji, boljši, močnejši in glasnejši kot tedaj. Pravzaprav kot kadarkoli. Njihov vpliv na slovensko glasbeno kulturo je izreden, njihov raznolik glasbeni vpliv na “mlajše” skupine lahko slišite na plošči Drž’te jih, to niso Niet!, vsekakor pa gre za skupino, ki je postavila enega od temeljnih kamnov slovenske glasbe.
